Popolnoma jasno je, kaj pričakujemo od robotskega sesalnika. Avtonomnost. Da ga zlahka pošljemo čistit kadarkoli, posebej kadar ni nikogar doma in smo prepričani, da se nikjer ne bo zagozdil in ničesar uničil. Realnost je večinoma drugačna. Večina robotskih sesalnikov ne vidi predmetov, zato se vanje zapletajo ali jih po nepotrebnem porivajo pred sabo. Seveda so izjeme. Te potrjujejo, da se prihodnost domačih pomočnikov izboljšuje, saj vse natančneje dojemajo okolico, potreba po pogostem vzdrževanju pa se zmanjšuje.
Avtonomnost robota je visoko na seznamu ciljev ameriškega podjetja iRobot. Robotski sesalniki Roomba so že lani dobili operacijski sistem iRobot OS, ki dovoli, da se učijo. Spoznavajo prostor in spreminjajoče razmere ter preko nadgradenj pridobivajo nove funkcije in sposobnosti. Med drugim veščino prepoznavanja in izogibanja predmetom, ki se lahko znajdejo na robotovi poti. Verjemite, da se tam lahko znajde marsikaj. Celo stvari, ki zlahka povzročijo veliko škode.
Predstavljajte si, da morate robotski sesalnik zagnati na daljavo preko aplikacije. Nič posebej zahtevnega. Robot bo začel sesati in če je opremljen s krpo, tudi brisati. Nato boste v nekem trenutku dobili obvestilo, da se je zapletel in potrebuje pomoč. Torej ni opravil, kar ste od njega zahtevali. Tla so še vedno umazana. Žal je to pogost primer celo pri nekaterih sesalnikih, ki sicer obljubljajo, da so sposobni prepoznati vse mogoče. Izkaže se, da to ni čisto res.
Sesalniki družine Roomba dejansko naredijo tisto, kar obljubljajo. Prepoznajo predmete, ki jih imajo »zapisane« v svoji pameti ter se izognejo tudi tistim, za katere ocenijo, da jim lahko povzročijo težavo. Nobenih presenečenj. Robotski sesalnik se ne bo zapletel v brezbrižno odvržen kabel in obstal, ravno tako ne bo ničesar prevrnil ali potiskal pred seboj. Vsemu, za kar bo ocenil, da mora pustiti pri miru, se bo izognil v širokem loku.
Sposobnost izmikanja bo znala ceniti posebna kategorija uporabnikov. Lastniki domačih ljubljenčkov. Zgodi se, da se kužek ponečedi in nato običajni robot kupček razmaže vse naokoli in po sebi. Očistiti prostor je nato verjetno lažje, kot očistiti robota. Da bi izpostavili sposobnost robotskih sesalnikov Roomba družine J, je iRobot podal smelo obljubo P.O.O.P. (Pet Owner Official Promise). Tako zelo verjamejo v delovanje prepoznave predmetov, da v roku enega leta od nakupa zagotavljajo menjavo robota, v primeru, da zataji in kupček vseeno povozi.
Sposobnost prepoznave predmetov ves čas nadgrajujejo, toda šele takrat, ko so prepričani, da je robot sposoben predmet prepoznati v različnih okoliščinah. Zelo težko je na primer videti bel ušesni čepek brezžičnih slušalk na beli preprogi ali črn kabel na preprogi s črtastim vzorcem. Ker imajo roboti omenjene družine kamero za vidno svetlobo, se seveda porajata vprašanji glede varnosti in predvsem zasebnosti. Zadnje, kar bi si želeli, je, da bi vohunili. Seveda se vam česa takšnega ni treba bati, saj prepoznava predmeta poteka na napravi. Robot fotografij ne pošilja v internet. Sposobnost prepoznave bi sicer v tem primeru morda lahko bila nekoliko višja, toda to bi pomenilo preveliko grožnjo za varnost in zasebnost. Ta pa je razumljivo na prvem mestu.
Dojemanje okolice je toliko bolj pomembno pri robotih Roomba Combo J, ki tla posesajo in hkrati pobrišejo. Tu ne gre samo za sposobnost videnja predmeta pred sabo, temveč tudi za zaznavo podlage, kjer brisanje ne pride v poštev. Preproge in tekstilne obloge niso prijateljice vlage. Še dobro, da Roomba J7 in J9 krpo za brisanje v takšnem primeru dvigneta daleč stran na hrbet robota!
Računalniški vid še ni absoluten in absurdno bi bilo, da bi od robota pričakovali popolno prepoznavanje predmetov. Vendar to, kar že zna, še zdaleč ni slabo. A bistvo je drugje. Naprej obrnjena kamera je pogoj prepoznave, medtem ko bodo programski algoritmi iz leta v leto boljši. To je namreč bistvo strojnega učenja oziroma umetne inteligence, s katero se ponašajo roboti s sistemom iRobot OS in je nedvomno njegova največja odlika.