Začne se proces žalovanja, ki pogosto vzbuja občutke strahu in negotovosti, dostikrat jeze »s čim sem si to zaslužil-a« in krivde »nisem bil zadosti doma« ter nemoči in obupa. Odpre se mnogo vprašanj in ostane veliko neizrečenih besed, ki posameznika še vedno vežejo na ljubljeno osebo in mu ne dopustijo, da bi se dokončno poslovil.
Dokončno slovo pomeni, da je potrebno izžalovati odhod osebe, ki je odšla, sprejeti »krivico«, ki jo žalujoči ob tem čuti, preprosto sprejeti njen odhod in si urediti življenje na novo. Dokler posameznik ne sprejme, ostaja v preteklosti. Potreben je čas, da se izrazi bolečina in vsi občutki, ki jo spremljajo, ter da se posameznik znajde v novem ritmu življenja. V nasprotnem nekje globoko zasidra zamero, ki posameznika nevede ovira v življenju, drži ujetega in ga lahko potisne v skrajni obup. Sčasoma, ko spomini in pretekle izkušnje z ljubljeno osebo, ki je odšla, ne bolijo več, ko posameznik lahko sproščeno pripoveduje o njej in se jo z veseljem spominja, takrat tudi ve, da ji je dal dovoljenje za odhod. Takrat življenje znova dobi smisel, notranji mir pa posamezniku da moč, da znova zaživi. Izjemno modro in zrelo pa je razmišljanje posameznika, ki na odhod ljubljene osebe zmore pogledati tudi z vidika hvaležnosti, predvsem hvaležnosti za izkušnje, ki se jih je od pokojne osebe naučil, za izkušnje, ki jih je ob njej doživel ter za vsa znanja in skupne trenutke, na osnovi katerih je lahko rasel.
Prvi november je dan spomina na mrtve. Je čas, ko obiščemo grobove domačih in prijateljev, jim v znak spoštovanja prižgemo sveče, srečamo številne sorodnike, prijatelje in znance. A to ni le dan spominov na mrtve, temveč tudi dan še živečih. Spomini na pokojne in pretekla doživetja so tista vez, ki ljudi združujejo, privedejo skupaj in na ta način utrjujejo družinske in sorodstvene vezi.
Lahko bi rekli, da je to praznik družine, saj se v tem času družina, sorodniki in znanci, predvsem pa tisti, ki se redkokdaj vidijo, vsakič znova srečajo. Ta dan je dragocena izkušnja ravno zato, ker omogoči čas in prostor, kjer se ožje in širše sorodstvo lahko zbere skupaj in osveži odnose. Je priložnost, s katero se ohranjajo stiki med starejšimi in mlajšimi generacijami, je izziv, ki prinaša upanje, da se nerazčiščene teme in stare zamere prejšnjih generacij lahko razrešijo. Številne izgube v družini ljudi običajno še bolj povežejo, saj je čustvena opora družine v najtežjih trenutkih neprecenljiva. Slovo ljudi zato ne prinese le izgubo, temveč predvsem možnost, da se družina znova ali še bolj zbliža. Medsebojno razumevanje, varnost in zaupanje so tisti temelji, na katerih je možno marsikatero bolečo izgubo, ločitev ali odhod preboleti in še obogatiti.
Naj bodo ti dnevi namenjeni predvsem odpuščanju, sebi in drugim, ter dajanju priložnosti za nove, neobremenjene, pristne odnose.