Mnogokrat si ljudje ne znamo razložiti, zakaj smo ljubosumni na partnerja. Predvsem se ljubosumnost začne takrat, ko se eden od partnerjev čuti ogroženega in začuti, da mu drugi partner ne izjavlja in zagotavlja 100% ljubezni in pripadnosti kot je to počel do sedaj. Lahko ločimo, recimo ji »normalno« ljubosumnost ter »patološko« ljubosumnost, kjer je razlika v tem, da pri normalni dejansko obstajajo razlogi, da je partner ljubosumen in ima dokaze za to, da je lahko upravičeno ljubosumen, Pri drugi kategoriji gre pa za to, da je razdiralno čustvo ljubosumnosti prižgano kar naprej, ne glede na to ali obstaja utemeljen sum ali razlog za takšno čustvo. Posledice pri obeh vrstah so pogubne.
Ljubosumnosti ni lahko ustaviti, sploh se ji ne more ukazovati in ne umiriti. V medijih beremo in slišimo, koliko partnerk so umorili bivši soprogi, ki niso prenesli misli, da bi njihova lastnina, pa čeprav že bivša, bila prosta ali pa celo da bi našla srečo v objemu drugega moškega. Iz ljubosumja je bilo obsojenih že premnogo ljudi, običajno moških. Zakaj so večinoma moški tisti, ki zelo neprimerno kažejo svojo ljubosumnost?
PREBERITE TUDI: Kako prepoznate energijskega vampirja? Je v vaši bližini? Najverjetnejši razlog je v patriarhalni vzgoji, kjer je ženska še vedno nekako last moškega in takoj, ko se v tem spozabi, da pripada le enemu, jo lahko po pojmovanju moške strani doleti kazen. Seveda dandanes na tejle geografski širini in dolžini živimo v bolj »civiliziranih« časih, v Sloveniji pa se ljubosumnost izkazuje na različne načine. Včasih gre tudi za vprašanje časti in ponižanja, nezmožnosti sprejeti dejstvo, da ljubezni ni več in da mora vsak svojo pot. Ljudje pa smo ljubosumni tudi, če vemo da je bivši partner našel srečo v novem razmerju.
Je pa tudi ljubosumnost del človeškega čustvovanja. Ko znamo z njo upravljati, ko se zavemo njenega delovanja, skušamo razumeti vzroke, ki nas pripravijo do tega, da vidimo zgolj žgočo bolečino in naval ljubosumja. Če ne gre drugače, poiščite strokovno pomoč, da vam pri tem pomaga. Ni nič narobe, če si priznamo, da česa ne znamo ali ne zmoremo. Bolj pogubno je, če zanikamo svoje težave, ki nato lahko nenadoma izbruhnejo v zelo nasilni obliki.