Kot zapisano pri opisih v preteklem zapisu, imata tudi stila lisice in sove svoje prednosti in področja, ki na katerih še ostajajo priložnosti za učenje in razvoj.
Lisica
Če se nam zdijo pomembni odnosi, hkrati pa tudi izpolnitev naših ciljev in želja ter se zavedamo, da obstaja velika verjetnost, da rešitve, ki bi bila idealna za vse, ne moremo doseči, smo lisica, ki pretehta, kdaj je dobro sprejeti kompromis. Zavedamo se, da v dani situaciji rešitve, s katero bi bili zadovoljni vsi, ne moremo doseči, lahko pa najdemo rešitev, ki bo vsaj približno ustrezala vsem, hkrati pa bomo ob tem ohranili tudi dobre odnose. Pripravljeni smo se delno odpovedati svojim ciljem in željam, vendar pa pričakujemo, da to storijo tudi naši sogovorniki. Nenehno tehtamo med koristmi in »žrtvovanjem«, med tem, kaj bomo pridobili in kaj izgubili, med tem, ali se nam nekaj izplača ali ne. Kadar imamo občutek, da smo se morali odpovedati večjemu deležu kot sogovornik, lahko ob tem doživljamo nezadovoljstvo, celo jezo in začnemo do sogovornika gojiti zamero. Zato si lisica pomaga tako, da krepi zavedanje, da nas nihče ne sili v sklepanje kompromisov, temveč se zanje odločamo sami, ker v njih prepoznamo koristi zase.
Sova
V številnih pripovedih sova velja za modrega in pravičnega razsodnika. K njej po pomoč in nasvet se zatekajo drugi, prepričani, da bo ona vedela, kako rešiti na videz še tako nerešljive situacije. Takšen ugled uživajo tudi ljudje, ki si prizadevajo poiskati rešitve za dosego skupnih ciljev in hkrati tudi izboljšati odnose. To počno v sodelovanju z vsemi, ki so v konflikt vpleteni. Če smo kot sova, ne vsiljujemo svojih odločitev ter ne prepričujemo sogovornika, da imamo prav le mi, temveč se zavedamo, da ima vsak svojo resnico, in poudarjamo sprejemanje takšnih odločitev, ki pomenijo zadovoljitev vseh vpletenih. Verjamemo, da se konfliktov ni treba bati, da so rešljivi, če le usmerjamo pozornost v obojestransko spoštovanje in strpnost. V svojem vedenju izkazujemo spoštovanje in sprejemanje različnosti, kar se izraža tudi v načinu komunikacije. Pomembno se nam zdi, da je ta učinkovita, dvosmerna in neprekinjena, pa tudi, da vključuje aktivno poslušanje. Kako si pomagati, da bomo pri soočanju s konflikti še učinkovitejši? Dovolj bomo naredili že s tem, da bomo s svojim načinom delovanja nadaljevali, seveda pa lahko še dodatno treniramo tudi svoje komunikacijske veščine in spretnost aktivnega poslušanja ter tako še povečamo svojo učinkovitost pri soočenju s konflikti.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.
Prvi del zapisa najdete tukaj.