V povedanem sem prepoznala enega od pogojnih odzivov, kot jih imenuje avtor metode HSE Tom Stone, in sicer iskanje sebe tam, kjer nas ni. To je pogojni odziv, ki ga razvijemo vsi. Nastane namreč že v prvih nekaj tednih po rojstvu, ko se dojenček še vedno identificira z mamo in jo dojema kot del sebe – kot del, od katerega je popolnoma odvisen, saj mama predstavlja tisti del njega, ki skrbi za zadovoljitev njegovih potreb. Kadar te niso zadovoljene dovolj hitro, sklepamo, da nam manjka pomemben del, tisti del, ki skrbi za zadovoljitev naših potreb. To vodi k občutku, da takšni, kot smo, nismo popolni in celi, zato potrditev iščemo zunaj sebe. Verjamemo, da jo bomo prejeli z zadostno količino ljubezni, pozornosti, s pravo zaposlitvijo ali pravim partnerjem, morda tudi z zadostno količino denarja in materialnih dobrin. Svoje življenje tako preživimo v iskanju občutka celovitosti in popolnosti v drugih ljudeh in materialnih stvareh, ne zavedajoč se, da nam ga ne more dati nobena količina ljubezni, potrditev, denarja ipd.
Maja se je v opisanem prepoznala in povedala, da priznanje pogosto išče tudi pri drugih, ne le pri očetu, ter da jo je vedno strah, da ga ne bi prejela. Ta strah je sicer močnejši pri očetu, vendar jo spremlja tudi v odnosih z drugimi. Ko je povedala še malo več o sebi in odnosu z očetom, je ob tem že lahko občutila neprijetno napetost v predelu trebuha. Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je optimalno začeti z razreševanjem te energije strahu in dobila pozitiven odgovor. Vodila sem jo skozi tehniko in intenzivnost energije strahu se je postopno zmanjševala, še vedno pa jo je lahko občutila. Uporabila sem mišično testiranje in preverila, ali obstaja kakršna koli ovira, ki ji preprečuje, da bi energijo strahu lahko razrešila in dobila pozitiven odgovor. Povedala sem ji, da v njenem telesu obstaja še ena vrsta strahu, povezana s strahom pred neodobravanjem, ki ga je pravzaprav hotela razrešiti. Pogovarjali sva se o tem, katere so koristi tega, da išče načine, kako ugajati očetu in prišla je do spoznanja, da si očetu želi ugoditi zato, da je ne bi zapustil. Povedala je, da verjame, da je to nekaj, česar ne bi preživela. S svojim ugajanjem očetu in iskanjem njegovega odobravanja je pravzaprav zasledovala cilj svojega preživetja, za katerega je verjela, da je odvisno od prisotnosti očeta v njenem življenju.
Vodila sem jo skozi tehniko in hitro je lahko prepoznala energijo tega strahu v spodnjem delu hrbta in jo tudi uspešno razrešila. Zdaj sva lahko nadaljevali tudi z razreševanjem energije strahu pred neodobravanjem, ki jo je ponovno zaznala v predelu trebuha. Tudi to energijo je uspešno razrešila.
Povabila sem jo, naj ponovno pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, pri čemer naj opazuje svoje občutke. Povedala je, da še vedno lahko občuti rahel strah pred tem, da bi jo oče zapustil. Vodila sem jo skozi tehniko in zelo hitro je lahko v prsnem košu zaznala energijo omenjenega strahu. Ko sem jo vodila k razreševanju, je opazila, da je strah postajal vedno močnejši. To je pogost pojav pri ljudeh, ki si določenih čustev zelo dolgo niso želeli priznati. A če si dovolimo čustvo občutiti, če ga opazujemo, se njegova intenzivnost prej ali slej začne zmanjševati in Maja ni bila izjema. Po kar nekajminutnem opazovanju energije strahu je ta popolnoma izginil.
Z mišičnim testiranjem sem preverila, ali je v Majinem telesu še kje energija strahu pred neodobravanjem ali zapuščenostjo, in dobila negativen odgovor. Majo sem nato ponovno povabila, naj pomisli na očeta, na odnos, ki ga goji do njega, in opazuje, ali lahko zazna še karkoli neprijetnega. Povedala je, da ne zazna ničesar več, da si sicer še vedno želi, da bi oče podpiral njene odločitve, da pa njegovega odobravanja ne razume več kot nekaj, kar je nujno potrebno za njeno preživetje ali dobro počutje. Dodala je še, da bolj ko razmišlja, bolj razume, da njegovo neodobravanje nekaterih njenih odločitev ne pomeni nujno, da je ne sprejema. Konec koncev tudi ona ne odobrava vsega, kar počno njeni starši in prijatelji, a jih ima kljub temu rada in si želi svoj čas preživeti tudi z njimi.
Da so odnosi s starši pomembni, verjetno ni treba posebej poudarjati, zato ne preseneča, kako pogosto se pri svojem delu srečujem prav z ljudmi, ki jim ta odnos še vedno predstavlja sinonim za stisko, žalost, razočaranje, jezo ali strah. Verjamem, drage bralke in bralci, da boste v Majini zgodbi prepoznali kaj koristnega zase, zato, Maja, iskrena hvala tebi, ker dovoliš objavo svoje zgodbe.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.