Čeprav sem zelo dobro vedela kakšno delo si želim opravljati, pa sem imela to smolo (ki se je kasneje izkazala za srečo), da podjetij, v katerih bi iskali univerzitetno diplomirano andragoginjo, z željo voditi delavnice s področja motivacije in postavljanja ciljev, praktično ni bilo. Tako sem se prijavljala na delovna mesta v administraciji, čeprav mi je bilo že vnaprej jasno, da me bo delo v nekaj mesecih začelo dolgočasiti. A na tem področju sem imela precej izkušenj, zato se mi je zdelo vredno poskusiti. Povabljena sem bila na več razgovorov, kjer pa so iz mojih odgovorov zelo hitro ugotovili, da mi je bližje področje poučevanja, kot pa administracije.
Ko sem nad iskanjem zaposlitve že skoraj obupala, sem izvedela za delovno mesto, pisano meni na kožo. V podjetju blizu mojega kraja bivanja so iskali sodelavca za vodenje delavnic za iskalce zaposlitve. Brez razmišljanja sem poklicala in se dogovorila, da jim pošljem prijavo na prosto delovno mesto. Z velik pričakovanjem sem čakala povabilo na razgovor, ki pa ga ni bilo. Čez nekaj časa je prišlo le obvestilo, da so izbrali drugega kandidata in da verjamejo, da bom s svojimi referencami uspela zaposlitev dobiti kje drugje.
Hladen tuš. Ne samo hladen, leden. Trohica optimizma, ki sem se ga v dneh od poslane prijave tako krčevito oklepala, je v trenutku izginila. Še danes se živo spomnim, kako obupano sem se v tistem trenutku počutila.
Knjige so bile že od nekdaj moja tolažba in moje zatočišče. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. V roke mi je prišla knjiga A happy pocket full of money in v meni ponovno oživela zanimanje za informacije, ki sem jih nekaj let nazaj že slišala – informacije o pozitivni naravnanosti, afirmacijah in vizualizaciji. »No, pa poskusimo,« sem si mislila, »slabše tako ali tako ne more biti.«
Čeprav v mislih nisem imela konkretnega podjetja, v katerem sem se želela zaposliti, pa sem imela zelo jasno predstavo o tem, kako se želim na delovnem mestu in med bodočimi sodelavci počutiti. Vsako jutro in vsak večer sem tako deset do petnajst minut namenila manifestiranju občutkov, ki bi jih imela ob opravljanju dela, ki mi je v veselje, v kolektivu sodelavcev, s katerimi se dobro razumem.
Na začetku je bilo težko. Zdelo se mi je, da se pretvarjam. Vsakič, ko sem si v mislih ponovila afirmacijo »Imam zaposlitev,« se je pojavila misel »Ne, jo nimaš.« Hitro sem se naučila, da moram afirmacijo preoblikovati in nadaljevala z vživljanjem v občutke nekoga, ki uživa pri opravljanju svojega dela. Še vedno vsako jutri in vsak večer.
14 dni kasneje sem nepričakovano prejela telefonski klic iz prej omenjenega podjetja. Izkazalo se je, da se je izbrana kandidatka delu odpovedala in so se spomnili name ter me povabili na razgovor. Brez razmišljanja sem pristala in tri dni kasneje prvič stala pred skupino iskalcev zaposlitve.
Ne verjamem v naključja, zato tudi ne verjamem, da je naključje igralo kakšno vlogo pri moji zaposlitvi. Verjamem pa, da v življenje privabljamo to, o čemer zavestno ali manj zavestno razmišljamo. Verjamem tudi, da z izbiro svojega počutja kreiramo počutje svoje prihodnosti. In verjamem, da lahko tudi s pomočjo afirmacij in vizualizacije marsikaj dosežemo.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.