Če hočeš biti nekdo drugi, kot si ti v resnici, potem sam sebe obsodiš na bolečino, jezo in zagrenjenost. Normalno je, da imamo v posamezni življenjski fazi določene vzornike, ki nam predstavljajo možno idealno sliko, po kateri lahko sami oblikujemo svoje vrednote, stališča in vedenje. Sicer je v tem skrit en majhen 'kavelj 22', saj mi nismo tista oseba, ki jo gledamo kot ideal. A vseeno vedno pravim, da se oblikujemo preko procesa primarne socializacije in vzgoje, identifikacije s pomembnim drugim, vzgledov in bolečine, ki nam jo povzročajo življenjski izzivi ter ob podpori zdravih idealov lahko živimo čisto fajn in zdravo življenje.
Finta je, da ko mi ne znamo, nočemo ali ne moremo biti lastni mi, ter nam drugi predstavljajo večji ideal, za katerega bomo kršili norme in merila, potem sebe oziroma svojo unikatno osebnost izgubimo. Postanemo socialni klon neke druge osebe. A mi v sebi nosimo določene izzive, ponotranjena prepričanja in vzorce, ki nas oblikujejo v neponovljive osebe, ki se seveda razlikujejo od tega, kar nosi v sebi neka druga oseba. In ko želimo vsem ustreči, sebe spremenimo v taki meri, da se ne moremo več prenašati.
Postanemo jezni. Razdiralni. Agresivni. Pademo pod vpliv različnih odvisnosti. Tudi odvisnosti od patoloških odnosov. Pri tem je težko najti primarni vzrok takšnih izpadov in nasilja. Sem prepričana, da če bi se vsak od nas malce ustavil v hitenju skozi življenje in se intimno analiziral, kaj si želi, česa noče in kaj je pripravljen narediti za spremembo, bi mnogo lažje zadihal in se odločal tako, da bi bilo za vse prav. Ne obupajte. Sami sebi želite najboljše, ker ste vi sami unikat!
Melita Kuhar poleg rednega svetovanja v prostorih Svetovalnice piše tudi blog, kjer se najdejo življenjski nasveti za vsakogar in vsako situacijo. Več boste našli tukaj.