Bisera Srednje Amerike
Na poti proti Antigui, ki slovi kot eno najlepših mest v tem delu sveta, smo se ustavili v Quirigui, starem majevskem središču, znanem po čudovitih stelah s podobami in hieroglifi. Le-ti pričajo, da je bila Quirigua trgovsko središče, obenem pa tudi vojaška postojanka. Prebivalci so imeli dobre stike tako s Tikalom kot s Kopanom v Hondurasu. Videli smo eno redkih majevskih zgradb, ki jo zaljšajo okna. Maji namreč niso dolbli oken v svoja kamnita svetišča.
Antigua nas je prevzela s svojo urejeno kolonialno podobo. Krasne ulice z zanimivimi, visoko ograjenimi stavbami v španskem slogu iz 16. stoletja. Mesto španskih osvajalcev leži ob vznožju vulkana Aqua. Leta 1773 je Antiguo prizadel močan potres, a danes si jo turist lahko ogleda v vsem njenem sijaju. Na ulicah naletiš na stotine prodajalcev izdelkov domače obrti, ulične glumače, glasbenike, ljudje so prijazni in videti je, da živi prebivalstvo precej bolje kot ljudje na podeželju. Antigua je zelo popularna med tujci, predvsem Američani, ki si v mestu kupujejo hiše oziroma stanovanja.
Zanimivo je bilo spoznati, kako nastajajo izdelki in okrasje iz žada. Žad je bil Majem sveta kamnina, v grobovih majevskih vladarjev so arheologi našli prekrasne predmete, izdelane iz žada. Najznamenitejša je Pakalova posmrtna maska iz zelenega žada, najdena v templju v Palenqueju. Zaman je osvajalec Hernando Cortez iskal pri Majih tako zelo želeno zlato, ker ga Maji niso imeli. Zaljšali so se in v religiozne namene uporabljali žad ter srebro, orodje pa izdelovali iz obsidiana, črne vulkanske kamnine, ki jo še danes kopljejo tako v Gvatemali kot v Mehiki. Zanimivo je bilo videti veliko težko oboroženih varnostnikov, ki varujejo v Antigui pomembnejša poslopja in lepo urejene trgovine za turiste. Prav radi so se fotografirali.
Iz Antigue smo se odpeljali v gorati del Gvatemale.Temperature so postale znosnejše, pragozd je ostal globoko pod nami. Dežela je zelena, kot da bi dihala večno pomlad. Majhne vasice ob edini asfaltirani cesti, ki pelje od Puerta Barria do La Mesille na mehiški meji, so pa prava podoba revščine. Hiše, bolje rečeno kolibe, so pretežno lesene, pred njimi smo videli družinsko življenje: ženske kuhajo zunaj na odprtih ognjiščih, perejo perilo v koritih na prostem ali v potokih, veliko je otročadi in potepuških psov vseh vrst. Na dvoriščih je tudi živina, kjer jo pač imajo. Povsem drugačna podoba kot v Floresu, Antigui, okolici Tikala. Zanimivo je tudi, da imajo v bližini naselij in v samih vaseh položeno veliko število ležečih policajev, tako da je vožnja z avtobusom prav polževa.
Sutuhili – potomci Majev
Kmalu se je pod nami zableščalo čudovito jezero Atitlan, obdano z vulkani Atitlan, Toliman in San Pedro. Hladno visokogorsko jezero (2200 m) je eno najlepših v tem delu sveta. Ob njem so se naselila številna plemena Indijancev, potomcev Majev. Naš cilj je bila vasica Santiago, v kateri živi 30000 Sutuhilov. Z ladjo smo prečkali jezero, modro kot akvamarin. Kot večina Indijancev v Ameriki so tudi potomci Majev potisnjeni na rob družbe.Večinoma nepismeni so obsojeni na revščino, ki jo začutiš, še preden stopiš mednje. Tudi v Santiagu je bilo tako. Sutuhili se preživljajo z ribolovom, nekaj s kmetijstvom, izdelujejo predmete ljudske obrti, v novejšem času pa je postal tudi turizem priložnost za zaslužek. Kraj, naslonjen v breg, je velikanska gomila lesenih koč, okrog katerih kraljujejo kupi smeti in vonj po bedi.Vabili so nas, da si ogledamo notranjost njihovih domov, seveda vse proti plačilu.Veliko otrok na ulicah nam je ponujalo spominke, kemične svinčnike, »opremljene« z našimi imeni, tudi lepe tapiserije in okrasje iz nanizanih steklenih kroglic- takšen nakit je v Gvatemali zelo priljubljen. Izpraznili smo žepe in razdelili mednje sladkarije, ki smo jih še imeli. Otroci pač. Namesto v šoli preživljajo dneve na ulicah, da prispevajo čim več kecalov v družinski proračun.Tudi v Santiagu, kot v večini gvatemalskih mest, se življenje odvija na ulicah, predvsem pa na tržnici, ki je prava paša za oči.
Indijanci se oblačijo v svoje noše, ki so zelo pisane, za vsako vas je značilna nekoliko drugačna oprema. O tem smo se lahko prepričali na tedenskem krajevnem sejmu v Sololi na drugem bregu jezera, kjer so se zbrale branjevke in prodajalci iz številnih okoliških vasi. Za turista so zelo zanimivi izdelki iz usnja, tapiserije, oblačila, krojena po evropski modi, a okrašena z narodnimi motivi, izdelki iz žada ali obsidiana. A za vsak nakup se moraš pogajati - to pač pričakujejo, je neke vrste šport in zabava obenem. Čeprav se ti zdi že "izklicna" cena smešno nizka, je ne smeš kar sprejeti, kajti prodajalec bi zameril. Hrano je treba na tržnicah previdno izbirati, kajti za higieno jim ni kaj dosti mar. Najbolje je kupiti tam, kjer se drenjajo domačini – pomeni, da je pripravljeno res sveže.
Dežela Kecala
Iz goratega dela dežele smo se spustili v nižavje in se ustavili v enem večjih krajev Gvatemale, Quetzaltenangu. V Gvatemali je marsikaj povezano s quetzalom (kecalom), čudovitim ptičem, katerega razkošno perje je v davnini krasilo glave majevskih kraljev. Danes je ptič zaščiten, težko naletiš nanj. Kecal je simbol države, naziv denarne enote (1 evro = 10,41 kecalov), Quetzal se imenuje veriga gvatemalskih bencinskih črpalk itd.
Spet vročina in neznosna sopara.Mesto je pomembno upravno in kulturno središče, posebej lepo je urejeno središče z velikim trgom, parkom in lepo ohranjenimi starimi stavbami. Presenetilo me je, ko smo izvedeli, da je obisk vseh kulturnih ustanov v mestu brezplačen. Narodni zakladi so dostopni vsem!
Na poti proti mehiški meji je bilo vse več vojaških patrulj, preverjali so, če nosimo s seboj sadje, kajti določenih vrst sadja ne dovolijo prenesti čez mejo v Mehiko. Predvsem pa iščejo begunce - iz Gvatemale jih namreč veliko hiti v Mehiko in nato dalje v ZDA, da bi si ustvarili boljše življenjske pogoje.
V La Mesilli, na mejnem prehodu z Mehiko, smo presenečeni srečali mlada Slovenca z nahrbtnikoma na plečih. Fant in dekle sta vstopala v Gvatemalo. Slovenci smo očitno res strastni popotniki, kamor koli že greš – kakšnega Slovenca boš gotovo srečal!