Težava nastopi, ker pogosto nimamo jasne predstave, kaj je za nas v resnici pomembno in ker so del našega življenja številni dejavniki časovne neučinkovitosti. Nerazumevanje motivacije, odlašanje z aktivnostmi, ki jih doživljamo kot zahtevne in naporne, nezmožnost reči ne, potreba po popolnosti, odsotnost ciljev in napačno postavljanje prioritet je le nekaj teh dejavnikov. In v tokratnem zapisu se bomo posvetili prav slednjemu.
Dejstvo je, da s časom ne moremo upravljati. Ne moremo ga zavrteti nazaj, ne moremo ga ustaviti ali prevrteti naprej. Upravljamo lahko le s seboj in s tem, kaj bomo znotraj 24 ur naredili. In če želimo opraviti pomembne in nujne aktivnosti, potem moramo najprej prepoznati, katere to sploh so. Pri tem pa si lahko pomagamo na več načinov, eden po mojem mnenju bolj uporabnih pa je metoda P.O.S.E.C.
Metoda P.O.S.E.C.
Metoda P.O.S.E.C. nekoliko spominja na hierarhijo potreb A. Maslowa, ki pravi, da moramo najprej poskrbeti za zadovoljitev osnovnih potreb, kamor spadajo fiziološke potrebe in potreba po varnosti. Šele ko so zadovoljene te, se bomo želeli ukvarjati z zadovoljitvijo psiholoških potreb, kamor spadata potreba po ljubezni in pripadnosti ter spoštovanju in ugledu. Po prepoznanju, da smo zadovoljili tudi te, pa se bomo lotili že zadovoljitve samouresničitvene potrebe oz. potrebe po samoaktualizaciji.
Osnovna predpostavka metode je, da je šele posameznik, zadovoljen v osebnem življenju, pripravljen prevzeti tudi različne odgovornosti na družbeni in kolektivni ravni. Če nekoliko poenostavim – šele ko smo zadovoljni v osebnem življenju, se bomo zanimali za druge stvari, iskali načine za delovanje v skupno dobro itd.
Ta metoda tako na prvo mesto postavi določitev prioritet v skladu s svojimi življenjskimi cilji. Ob tem določimo tudi čas, ki ga bomo tem prioritetam namenili. Črka O predstavlja organizacijo aktivnosti, ki jih želimo izvajati redno, z namenom, da bi dosegli zadovoljstvo in občutek uspešnosti. Poudarek je na aktivnostih, povezanih s skrbjo za družino, razvojem kariere in zagotovitvijo za življenje potrebnih finančnih sredstev.
Racionalizacija aktivnosti, ki si jih ne želimo opravljati, pa jih vendarle moramo, nastopi v 3. koraku. Tu razmislimo o vseh gospodinjskih in drugih opravilih, ki bi jih najraje izpustili, a jih v želji po urejenem domu opravljamo. Sem lahko spadajo tudi druge obveznosti, ki bi jih morda občasno najraje izpustili – sprehodi s psom, vožnja otrok na krožke itd. Pomembno je, da razmislimo, kako ta opravila čim bolj racionalizirati in tako prihraniti nekaj časa, ki ga bomo lahko namenili ukvarjanju s prioritetami.
Pomemben korak je tudi ekonomizacija, ki predstavlja razmislek o količini časa za vse tiste aktivnosti, ki jih želimo postoriti, pa vendar za dosego naših življenjskih ciljev niso najnujnejše oz. ne prinašajo neposrednih učinkov na dolgoročno uresničitev življenjskih ciljev. Sem spadajo prostočasne aktivnosti, druženje, sproščanje pred televizijskim sprejemnikom itd. Čeprav je pomemben razmislek, ali tem aktivnostim lahko namenimo kakšno minuto manj, pa se je dobro zavedati tudi, da potrebujemo prostočasne aktivnosti oz. aktivnosti, pri katerih se lahko sprostimo in si znova napolnimo baterije. Brez tega nam bo postopno zmanjkalo energije tudi za opravljanje ostalih aktivnosti.
Zadnja črka v kratici P.O.S.E.C. pa predstavlja naš prispevek k skupnemu dobremu. Govorimo torej o času, namenjenemu izvajanju aktivnosti, ki na prvi pogled ne nudijo takojšnih ali velikih koristi. A dejstvo je, da dejavnosti, ki jih izvajamo v skupno dobro, koristi vendarle dajejo. Če ne drugače, v obliki občutka, da smo naredili nekaj dobrega. Tudi tako lahko prispevamo k svojemu dobremu počutju in vzdržujemo povezanost s skupnostjo, v kateri živimo.
Aktivnosti, omenjene pri vsaki od začetnic v imenu metode, so torej pomembne, vendar pa največ časa in pozornosti namenimo tistim, ki so bolj v začetku imena metode, manj pa tistim, ki so na koncu. Na ta način si lahko pomagamo in svoje življenje organiziramo tako, da bomo vedno imeli čas za pomembne stvari. Pri tem pa ne pozabimo, da kadar za neko aktivnost nimamo časa, to ne pomeni, da časa res nimamo, temveč le, da se nam v tistem trenutku ne zdi dovolj pomembna.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.