Ko je Ines začela delati v domu za starejše, je to zanjo pomenilo popolnoma novo poglavje. Prišla je iz povsem druge branže, a jo je notranji občutek vodil tja, kjer jo vsak dan čakajo nasmeh, stisk roke in pogled, ki pove več kot besede.
»To je moja prva izkušnja pri delu s starejšimi,« pove z nežnim glasom. »A že od začetka sem čutila, da sem tukaj na pravem mestu.«
Delo je začasno, prek programa javnih del, a zanjo je po skoraj letu dni to veliko več kot le začasna služba. »To delo mi je všeč. Res me napolni. Ko prideš sem, vidiš, koliko ti ljudje dajo – toliko ljubezni, da včasih pomislim, da sem v teh mesecih dobila več kot prej v celem življenju.«
Fotografija je simbolična. Foto: Freepik
Vsak dan je poln nepredvidljivosti
Ines dela na oddelku za demenco, kjer je vsak dan drugačen, nepredvidljiv in poln dogajanja. Delo je pestro, včasih naporno, a nikoli dolgočasno. Zaposleni si morajo med seboj pomagati, saj le s sodelovanjem lahko dan teče, kot mora. Ko pride v službo, se pripravi na delo, nato pa sledi neprekinjen tok opravil – skrbijo za stanovalce, jih hranijo, spremljajo, poslušajo in poskušajo vsakemu polepšati dan po svojih močeh.
Med zaposlenimi vlada močan občutek povezanosti. Dober tim je tisti, ki se zna poslušati, si pomagati in stopiti skupaj, ko je težko. Ines pravi, da se je od svojih sodelavk naučila ogromno – ne le o delu, temveč tudi o potrpežljivosti, sočutju in tem, kako ohraniti mirno glavo v trenutkih, ko je vsega preveč.
Preberite tudi: Med ljubeznijo in nemočjo: resnična izkušnja hčerke, ki se sooča z demenco pri mami
»Oni so moja družina«
Največ, kar Ines dobi pri svojem delu, so odnosi. »Stanovalci mi dajejo toliko topline. Oni so moja družina, jaz pa njihova. Tako to čutim.«
Stanovalci jo imajo radi, pogosto ji rečejo, da je prijazna, da jih razume. In ona jim verjame. »Ko te primejo za roko in ti rečejo 'vi ste na pravi poti', tega ne moreš pozabiti. Takrat veš, da delaš prav.«
Zaposleni v domu se vsak dan trudijo ustvariti prijetno, domače okolje, v katerem bi se stanovalci počutili varne in sprejete. Med sodelavkami so tudi takšne, ki tam delajo že desetletja in v svoje delo vnašajo nekaj posebnega. Ena izmed njih ima izrazito umetniško žilico in redno poskrbi, da je njihov oddelek lepo okrašen – vse to počne sama od sebe, celo na lastne stroške. Takšne geste veliko pomenijo, saj prinesejo toplino v vsakdan, a žal pogosto ostanejo neopažene. Ines si želi, da bi ljudje, ki se tako trudijo, prejeli tudi priznanje – ne le od sodelavcev, temveč tudi od vodstva.
Dnevi, ko zmanjka časa
Čeprav delo opravlja z veseljem, je naporov veliko. »Najbolj obremenjujoče je pomanjkanje časa. Dan je prekratek. Toliko bi rada naredila, pa ne morem. Čas bi najraje porabila za to, da bi se usedla k stanovalcem, jih poslušala, se z njimi pogovorila. Ampak pogosto ne gre. Preveč je dela, preveč birokracije. Včasih se počutim krivo, ker vem, da jim to največ pomeni.«
Fotografija je simbolična. Foto: Freepik
Njena največja želja je, da bi bilo v domu več kadra in boljša organizacija dela. Pravi, da vsak dela po svojih najboljših močeh, ampak da je vsaka minuta namenjena nečemu vnaprej določenemu. Če bi bilo več ljudi, bi bilo vse drugače. Stanovalci bi imeli več pozornosti, zaposleni pa manj stresa.
Dogodki, ki jih stanovalci nestrpno čakajo
V domu življenje teče v svojem ritmu – prepleteno z drobnimi trenutki veselja in vsakodnevno rutino, ki stanovalcem daje občutek varnosti. Redno pripravljajo dogodke in praznovanja, saj želijo, da vsak mesec prinese nekaj prijetnega.
Obeležujejo rojstne dneve, občasno pridejo otroci iz vrtca, ki nastopajo, zaposleni pa pripravijo torto in pijačo. Takšni trenutki so nekaj posebnega – stanovalci jih nestrpno pričakujejo in pogosto pravijo, da jih razvajajo. Ines se ob tem nasmehne, saj ve, da imajo prav: vsak košček torte, vsaka pesem in vsaka skupna beseda pomenijo veliko več, kot se zdi na prvi pogled.
Fotografija je simbolična. Foto: Freepik
Ko delo postane šola življenja
Ines se je v domu naučila več, kot je pričakovala. V enem letu je videla vse – od življenja do smrti. Pravi, da jo je to spremenilo. Zdaj bolj ceni vsak trenutek, vsako besedo, vsak nasmeh.
Stanovalci ji pogosto pripovedujejo o preteklosti. Pravi, da se z njimi veliko pogovarjajo o tem, kako je bilo včasih. Ena gospa piše poezijo, napisala je celo nekaj pesniških zbirk in jim včasih bere iz njih. Drugi se spominjajo otroštva, dela, mladosti. Vsak ima svojo zgodbo – samo prisluhniti ji moramo.
Preberite tudi: Dostojno staranje: med željo po domu in realnostjo domov za starejše
Majhni čudeži vsakdana
Ines se spomni dogodka, ki ji je ostal še posebej v srcu. »Imela sem eno stanovalko, ki ni hotela nikamor. Več let ni šla ven. Bila je zaprta vase, prestrašena. Pa sem jo uspela prepričati, da je šla z nami na sprehod. Rekla sem ji, da bova šli skupaj, da ne bo sama. In je šla. Ko sem jo peljala ven, je bila ves čas nasmejana. Tisti dan ni omenjala svojih težav, jedla je, se smejala … Bila je srečna.«
Ko se spominja tistega dne, ji glas zatrepeta. »To je bilo nekaj najlepšega. Takrat vidiš, da se trud splača. Da si nekaj spremenil – ne le v njenem dnevu, ampak v njenem življenju.«
»Ni vsak za to delo«
V pogovoru se večkrat vrne k misli, da je za delo v domu potrebno več kot znanje – potrebna je empatija. »Ni vsak za to, to je problem. Biti moraš človek za to. Tega dela ne more opravljati kar vsak. Imeti moraš sočutje, razumevanje, potrpežljivost.«
Zato Ines s posebnim občudovanjem govori o svojih sodelavcih. »Vsi se trudimo. Eden okrasi oddelek, drugi razvedri stanovalce, tretji zna pomiriti tiste, ki so nemirni. Delamo skupaj. In to se čuti – v ozračju, med ljudmi.«
Med zaposlenimi vlada negotovost glede dolgotrajne oskrbe
Na vprašanje, ali zaposleni spremljajo dogajanje glede zakona o dolgotrajni oskrbi, Ines odkrito pove: »Pogovarjamo se, ja, ampak vse je še v zraku. Zakon je sprejet, a hkrati ni zaživel. Nihče ne ve, kaj bo. Mi bi radi, da bi prinesel spremembe – več zaposlenih, boljšo organizacijo, manj stresa –, ampak trenutno samo čakamo. Nič konkretnega še ni.«
Dodaja, da so mnogi ljudje, ki bi želeli pomagati starejšim na domu, v negotovosti. »Če bi hotel iti komu pomagati na dom, bi to skoraj šteli kot delo na črno. Ni sistema, ki bi to omogočil. In to je žalostno, ker starejši pomoč potrebujejo zdaj. Mi smo pripravljeni delati, pomagati, ampak država mora ustvariti pogoje za to. Brez tega to ne vodi nikamor.«
Najbolj jo skrbi, da se bo vse skupaj končalo pri praznih obljubah. Da zakon ne bo nikoli zaživel. Da se bo spet samo govorilo in nič naredilo. Pravi, da bi država morala najprej urediti sistem, tako da bodo centri za socialno delo, domovi in izvajalci med sabo usklajeni. Zdaj pa eden nekaj izda, drugi preloži, tretji ne ve nič o tem. In ljudje čakajo, ne vedo, kam se obrniti. Tega je ogromno.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v Sloveniji: ključni izzivi in poti do rešitev
Država bi morala vlagati v tiste, ki že dajejo vse od sebe
Ines se dotakne še ene težave, o kateri se redkeje govori – možnosti napredovanja. »Veliko jih dela v domu že leta, pa ostajajo na istem delovnem mestu. Če bi imeli več priložnosti za izobraževanje, tečaje ali prekvalifikacije, bi to marsikoga spodbudilo, da ostane,« pravi.
Meni, da bi bilo prav, da država ali domovi omogočijo zaposlenim, da lažje pridobijo višjo izobrazbo in tako napredujejo. »Mnogi radi delamo v domu, ampak če ni poti naprej, če ne vidiš, da se tvoj trud pozna tudi finančno, postane težko. Napredovanje bi bilo priznanje, da naše delo nekaj velja.«
Takšni programi bi po njenem mnenju koristili vsem – zaposlenim, ki bi bili bolj motivirani, in stanovalcem, ki bi imeli ob sebi ljudi, ki ostajajo z veseljem in predanostjo.
.jpg "Delo s predanostjo")
Fotografija je simbolična. Foto: Freepik
Potrebujejo spoštovanje, ne samo lepih besed
Če bi imela priložnost, da bi se pogovorila z ministrom, bi mu preprosto rekla: »Višje plače, več kadra, več spoštovanja. To je prvo in najpomembnejše. Mi delamo ogromno, veliko več, kot se vidi. Zame je ta kraj drugi dom – tu preživim več kot pol dneva. Vsak izmed zaposlenih si zasluži, da je njegovo delo priznano.«
Poudari, da so zaposleni v domovih pogosto preobremenjeni, a kljub temu vztrajajo. »Vsak, ki dela tukaj, dela s srcem. Dela zato, ker ima rad ljudi. Ampak tudi mi potrebujemo razumevanje, drugače ne gre. Človek ne more dajati neskončno, če mu sistem ne vrača ničesar.«
Delo, ki vrača vero v svet
Kljub vsemu ostaja optimistična. V vsakem dnevu najde droben dokaz, da ima svet še vedno dobro plat. »Včasih se vprašam, kako bi bilo, če ne bi bilo teh ljudi, ki tukaj delajo s srcem. Ko izgubiš vero v svet, samo pridi sem – tu jo dobiš nazaj. Ti ljudje ti dajo vse. Samo če jih znaš videti.«
Ko govori o svojem delu, se ji glas zmehča. »Svoje delo opravljam s srcem. In dokler bom čutila to povezanost, bom tukaj. Oni so moj razlog, da verjamem, da dobro še obstaja.«
(Gre za resnično zgodbo. Na željo sogovornice smo ime spremenili, uredništvo pa hrani njene prave podatke.)
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.