Veliko premišljevanja se navadno vrti okrog področja medosebnih odnosov, radi se spominjamo tistih ljudi, ki so v naše življenje prinašali veselje in prijetne občutke, z grenkobo pa pomislimo tudi na tiste, ki so nas prizadeli, razjezili, storili kaj, kar je bilo za nas boleče in česar ne moremo kar tako pozabiti, torej na tiste, katerim smo kaj zamerili. Velikokrat slišimo, da je »najbolje odpustiti in iti naprej«. Pa je storiti to res tako preprosto oziroma, ali je nujno potrebno?
Odgovor na to, ali je zamere do drugih potrebno opustiti ter se truditi v smeri odpuščanja vsem, ki so nam povzročili bolečino, ni enostaven, vse je namreč odvisno od posameznega primera, od tega, kaj, kdaj ter komu se je zgodilo. Kako hitro oziroma lahko bo nekdo odpustil, je odvisno od njegovih osebnostnih lastnosti, od tega, koliko bolečine je utrpel, odnosa z osebo, kateri je nekaj zameril ter tudi od ostalih okoliščin (naprimer, kaj vse je izgubil zaradi ravnanja drugega ter, ali in na kakšen način si bo lahko izgubljeno nadomestil ali povrnil…).
Poglejmo si primer, ko nekdo goji zamero do partnerja, ki ga je zapustil. Če ob tem vidi, da trpijo tudi otroci, se je zaradi tega znašel v finančni stiski, se s težavo spopada s selitvijo, izve, da ga je bivši partner tudi varal, je z njim v slabih odnosih, bivši partner pa svoje življenje srečno nadaljuje z drugim partnerjem, potem je res težko pričakovati, da bo zamera kaj kmalu popustila, ter bo kmalu prišel dan, ko bo pristno začutil, da je bivšemu partnerju odpustil. V kolikor pa bosta ista bivša partnerja kljub vsemu ostala v dobrih odnosih, se pogovorila o njunemu odnosu in razčistila vzroke o njegovem koncu, uredila vprašanja glede financ in skrbništva ter bo zapuščeni partner kmalu spoznal osebo, na katero se bo navezal, pa bo verjetno pot do odpušanja precej krajša in lažja.
Vzrok zamere je vedno čustvena prizadetost oziroma bolečina, zamera nastane, ko ta prizadetost dalj časa ostane nepredelana, nerazrešena. V kolikor nam je nekdo povzročil ali celo dalj časa povzročal globoke rane, nas psihično, fizično ali spolno zlorabljal, govoriti o odpuščanju pred predelavo bolečih izkušenj in travm, zagotovo ni na mestu. Tudi, ko predelamo travme ter do določene mere olajšamo bolečino v nas, je odločitev o tem, ali bomo odpustili ali ne, še vedno le naša. Pomembno je, da se zavedamo tudi, da je vsako odpuščanje proces, ki potrebuje določen čas.
Zamere pa pogosto nastanejo tudi zaradi napačno razumljenih besed, šal ali situacij, ki so se po nepotrebnem zaostrile, obe strani pa se ne želita temu primerno pogovoriti ali opravičiti. V takšnih situacijah pogosto pride tudi do izogibanja stikov, pri čemer je pomembno, da vsak zase razmisli, čemu se drugemu izogiba. Lahko gre za strah, da bi nas ta oseba utegnila znova prizadeti, ki pa ni vedno upravičen, pogosto pa gre tudi za metodo, s katero drugo osebo kaznujemo, ne vidimo pa, da smo, z izogibanjem stika z, nam sicer ljubo osebo, kaznovani tudi sami. Zamera je namreč veliko breme za tistega, ki zameri in slabo vpliva na njegovo psihično počutje. V primerih, ko gre za zamere do oseb, katere so nam blizu ter jih imamo radi ter je predmet zamere nekaj, kar nam ni prizadelo velikih in neizbrisljivih bolečin, je vsekakor vredno, da razmislimo o odpuščanju, o pogovoru z osebo, do katere čutimo zamero ali pa o pogovoru s strokovnjakom, kateri nam lahko pomaga, da spoznamo svoje občutke, ozadje in vzroke zamere in s tem olajša pot do odpuščanja, ki prinese olajšanje.
Pogosto pomaga tudi zavedanje o tem, da odpuščamo človeku, ne dejanja samega. Ko nekomu odpustimo, to torej ne pomeni, da prenehamo obsojati njegovo dejanje, tega lahko še vedno vrednotimo kot slabega.
Nikakor pa ob razmišljanju o osebah, katerim bi bilo vredno oprostiti na pozabite na najpomembnejšo osebo - nase.
Več o avtorici zapisa boste našli TUKAJ.