Oče je zakuril kamin pred hišo, babica in Manca sta pripravljali jedi. Bilo je lepo. Matere pa še ni bilo.
»Kdaj pride Marjeta,« je spraševala babica očeta.
Skomignil je z rameni,.« Rekla je, da takoj, ko bo utegnila.«
Babica je zaskrbljeno pogledovala na uro, nato se je odpravila k telefonu. Manca je na skrivaj poslušala.
»Ne zanima me, kako pomemben je sestanek! Tvoja hči ima šestnajst let. Sram naj te bo,« je rekla babica zelo jezno in odložila slušalko. Tedaj se je zastrmela v Manco, v njene žalostne oči.
»Ne bo je,« je rekla Manca.
»Bo, prišla bo. Veš, da ji ni vseeno,« je pričela babica.
»Še vedno misliš, da ji ni vseeno,« je rekla Manca resno.
Babici so se orosile oči. Manca ni bila neumen otrok. Lahko so ji lagali, ko je bila še majhna, odrasla je in spregledala.
Ob drugi uri, ko naj bi pričeli s piknikom, je prišel Andrej. Sedaj je bil že mladenič star sedemnajst let in zelo lep. Tokrat ni imel strganih hlač in skuštranih las. Prišel je urejen in v rokah je imel velik šopek lilij.
Manca je stala pred vrati, ko je stopil do nje. Zardela je, ko je opazila njegovo darilo, ko je opazila, kako se je uredil samo zanjo.
»Manca, vse najboljše,« ji je zašepetal in se nerodno prestopil. Izročil ji je šopek lilij in majhno škatlico.
»Hvala,« je dahnila Manca in tresel so se ji roke. Odprla je škatlico, v njej je bila verižica. Lepa, srebrna. Nadel ji jo je in ji pomežiknil. Zašibila so se ji kolena.
Babica je imela solzne oči. Objela je oba, bila je srečna.
Na mizo so prinesli krožnike, nato so pojedli. Matere še vedno ni bilo. Sedaj je že oče gledal na uro in čakal, kdaj se bo pripeljala.
Babica je skušala ostati nasmejana, čeprav je v njej tlelo. Odšla je v hišo in se vrnila z darilom za svojo vnukinjo. Pred njo je postavila velik paket.
Manca ga je odvila. V njej je bila čudovita obleka. Še Andrej je zažvižgal.
»Nadeni si jo,« je predlagal oče.
Odšla je v hišo in se čez čas vrnila. Obleka ji je bila kot ulita. Zavrtela se je in se smejala.
»Babi, hvala,« je rekla in jo objela.
Ko so pili kavo, se je končno pripeljal avto in izstopila je mati.
»Oh, kakšen promet! Res mi je žal, toda prej se ni dalo,« je pričela.
Sedla je za mizo, si nalila kozarec limonade, nato pa si nadela hrano na krožnik. Ni opazila nove obleke, ni opazila šopka in verižice.
»Jošt, kako si,« je med jedjo vprašala sina.
Skomignil je z rameni.
»Si prinesla,« se je tedaj oglasil oče.
»Prinesla, kaj,« je začudeno vprašala.
»Darilo, Marjeta. Tvoja hči ima danes šestnajst let,« je resno rekel oče. Za mizo je zavladala tišina. Marjeta se je odkašljala, ostala je tiho.
»Pozabila si,« je uganila babica.
Manca je vstala, stekla v hišo in se vrgla na babičino posteljo. Njena mati je pozabila nanjo, na njen rojstni dan, na njen srečni dan. Niti pogledala jo ni, ko je prišla.
Tistega večera je bilo doma zelo glasno. Ko so v tišini prišli domov, je Manca odšla v svojo sobo in ni več prišla ven. Hotela je le zaspati in se čimprej zbuditi v nov dan, v navaden dan.
Takrat se je oče prvič zares razjezil, da se ga je slišalo po vsej hiši.
»Kako si lahko takšna! Sram naj te bo! Tvoja hči je, slišiš, tvoja! Človek jo mora imeti rad, tako se trudi, tako je pridna in nezahtevna. Ti pa jo niti opaziš ne! Sram naj te bo,« je rohnel.
A nič drugače ni bilo naslednje dni. Manca za Marjeto ni obstajala, zanjo je bil prvi in edini le Jošt. On je imel vse, on je dobil vse, kar si je želel, njemu je bilo lepo.
Manca je po srednji šoli odšla na fakulteto. V najhitrejšem času naredila višjo šolo in se nato zaposlila.
Še vedno je prijateljevala z Andrejem. Nekoč, ko je bila v mestu že nekaj mesecev, jo je poklical po telefonu. Dolgo se nista slišala.
»Imaš čas, v mestu sem,« ji je povedal.
»Seveda! Vesela sem, da si se spomnil name,« je rekla in mu povedala svoj novi naslov.
Prišel je in skupaj sta jo mahnila po ulicah.
Povedala mu je, da je med tednom v mestu, konec tedna pri babici. Andrej je bil tiste čase bolj malo doma. Še vedno je študiral. Bil je priden in ambiciozen. Želel si je ustvariti trdno prihodnost in se nato poročiti.