Prišli so obiski. Manca je sedela na kavču. Vsi, prav vsi so takoj stekli k zibelki in se čudili lepoti malega prišleka.
»Tako lep, popolnoma ti je podoben, Ludvik! Tvoje oči ima, Marjeta! Je priden? Ponoči spi?«
Nihče ni opazil Mance, naj se je še tako trudila in bila pridna. Nihče ni opazil, da je pridna, da ne zahteva ničesar. Središče vesolja je postal Jošt.
Obiski so odšli, Jošt je rasel. Naredil je prve korake, očka in mamica sta ploskala, ga slikala z vseh strani.
»Manca, umakni se! Ne vidiš, da ga slikamo? Pojdi stran, sedi na stol in počakaj,« je govorila mami. Ni bilo veliko fotografij, na katerih bi bila tudi Manca. Najlepše so bile tiste, na katerih je bil Jošt sam. In mami je govorila le še o njem. Koliko poje, koliko časa spi, kdaj je shodil, kdaj se smeje, kaj ima najraje.
Manca je šla v šolo. Rada je hodila v šolo, rada je bila pri babici. Vse raje. Tam je bila vedno prva. Babica jo je imela zelo rada, odkar je dobila bratca, še raje. Postala je njena zaščitnica. Večkrat je tudi prespala tam, mami nikoli ni imela nič proti.
Babica je bila najboljša na svetu. Vedno, ko je bila Manca pri njej, se ji je posvečala. Odločila je delo in bila ob njej. Skupaj sta hodili na sprehod, se pogovarjali. Manca ji je vse zaupala.
»Kako je doma, Manca,« jo je spraševala babica.
»Lepo,« je prikimala Manca.
»Ima mami še vedno toliko dela z Joštom,« jo je zanimalo.
Manca je prikimala.
»Nikoli ne pozabi, Manca, da si zelo lepa in zelo pridna deklica. Da te imamo zelo radi,« ji je nekoč rekla babica. Njen pogled je bil žalosten in zamišljen in Manca ni vedela zakaj.
Tam je imela Manca tudi prijatelja. Andrej je bil leto dni starejši od nje. Živel je pri materi v sosednji hiši. Očeta ni imel. Andrej je bil navihan fant, poln energije. Vedno je bil skuštran, vedno je imel strgane hlače.
»Andrej, naj ti mami zašije hlače,« mu je včasih zaklicala babica.
»Pravi, da se ne splača! Pravi, naj imam kar strgane, saj takih ne morem uničiti,« je Andrej zagodel nazaj in babi se je smejala.
Andrej je rad videl Manco. Skupaj sta se igrala. Do ostalih deklic je bil nagajiv, všeč mu je bilo, ko jim je nagajal in so kričale. Do Mance je bil drugačen, ona je bila njegova prijateljica.
»Ko bova zrasla, se bova poročila,« ji je nekoč med igro povedal. Iz vej sta delala šotor za babičino hišo.
»Zakaj,« je zanimalo Manco.
»Ker boljše ne poznam,« je resno skomignil z rameni.
»Prav,« je prikimala Manca. Takrat še nista vedela, da je poroka sestavljena iz ljubezni, zanju je bila pač nekaj, kar mora biti.
Babica se je le smejala, ko ji je Manca resno povedala, da se bo poročila z Andrejem.
»Le glej, da bo imel dovolj hlač! Da ne bo nosil strganih za v službo,« se je babica šalila.
Bilo je lepo. Otroška leta, ki jih je najraje preživljala pri babici, so bila lepa. Babica jo je imela zelo rada, opravičevala pa je tudi njeno mater.
»Mamica ima polno dela. saj veš, Jošt je majhen in prav tako sedaj skrbi zanj, kot je zate, ko si bila še majhna,« ji je govorila babica.
Čeprav je imela babico in imela je očeta, ki ni delal nobenih razlik, je Manca vseeno začutila, da je njena mati do brata drugačna. Imela ga je raje. Čez čas tega niti ni več skrivala.
Manca je hodila v prvi letnik srednje šole. Da bi dokazala materi, da je pridna, da je vredna njene ljubezni, je bila najboljša. Bila je med prvimi tremi v razredu. Kar za Jošta ne bi mogli reči. V prvih razredih osnovne šole je bil v zlati sredini. Mati je bila nad njim navdušena.
»Zelo je priden, trudi se,« je govorila. Kadar je prinesel domov štirico, je bil vedno nagrajen. Odšla sta v trgovino in vrnil se je z igračo. Manca za petice ni nikoli dobila ničesar.
»Ti si pridna že sama po sebi, ne potrebuješ nagrade za spodbudo,« ji je govorila mati, da bi ji opravičila svoja dejanja.
Čeprav je bilo tako od prvega dne, ko se je Jošt rodil, Manca vseeno ni mogla sprejeti razlik. Bolelo jo je, mater je imela zelo rada in upala je, da bo nekoč tudi njena mati imela rada njo prav tako kot brata.
Svoj šestnajsti rojstni dan je Manca praznovala pri babici. Želela si je, da bi pekli pred hišo, da bi bili zbrani vsi domači in njen prijatelj Andrej.
Babica ji je željo uresničila. Že dopoldan so se pripeljali. Jošt, Manca in oče. Najprej so popili kavo, Jošt in Manca sta pila sok.
»Sedaj imaš šestnajst let, lahko že poskusiš kavo,« je rekel njen oče in se ji smehljal.
»Fuj,« se je Manca namrdnila. »Ne razumem, zakaj jo pijete, ko je tako slabega okusa!«