»Kje pa je Ana,« je vprašal.
»Doma je pri Andreju. Sama sem, pogovoriti se moramo,« je rekla.
Oče je prikimal, vedel je, po kaj je prišla Manca.
Sedli so za mizo, čeprav mati nerada. A oče ji je tokrat ukazal, naj sede.
»Zanima me, zakaj? Zakaj je bil Jošt vedno pred mano. Zakaj si njega imela tako zelo rada in zakaj nisi meni nikoli izkazovala ljubezni,« je pričela Manca brez ovinkarjenja.
Marjeta se je zastrmela v moža. Ta je rahlo prikimal: »Manca je dovolj velika, pravico ima vedeti!«
»Bila sem še zelo mlada. Zaljubila sem se v napačnega. Izkoristil me je. Noro sem ga ljubila, on pa se je igral z mano. Povedal mi je, da je poročen, a bilo je prepozno. Bila sem noseča. Rodila si se ti. Ludvik ni tvoj pravi oče,« je povedala mati.
Manca je ostala brez besed. Zrla je zdaj v enega, zdaj v drugega.
»Ne razumem,« je počasi odkimala z glavo.
»Žal mi je. Trudila sem se, toda nisem mogla,« je rekla mati.
»Trudila si se?! Kdaj,« je rekla Manca resno.
»Tako zelo si mu podobna! Kadar pogledam v tvoj obraz, vidim njega. Kadar pogledam vate, vidim svojo napako. Ko se je rodil Jošt, sem se skrila, sem vse, kar sem imela, dala njemu, hotela pozabiti nate,« je povedala skesano.
»Bila sem otrok. Nič kriva za tvoje napake,« je rekla Manca, stiskala je pesti, zadrževala solze.
»Oprosti mi,« je zajokala mati.
»Razumela bi, če me ne bi maral oče, toda ti. Ti si še vedno moja prava mati, pa nisi nikoli bila!«
»Imel sem te rad, kot svojega otroka. Ko sem spoznal tvojo mater, si bila stara nekaj mesecev. Takoj sem te vzel za svojo. Bila si tako lepa in tako pridna deklica. Čeprav si bila majhna, si razumela vse. Nikoli nisi zahtevala veliko. Nikoli nisem gledal nate drugače, kot na svojo hči. Da se je Marjeta do tebe tako obnašala, nisem nikoli razumel. Še danes ji to zamerim. Ampak, nisem mogel pomagati. Zato sem te raje odpeljal k babici, ona ti je nudila ljubezen in upal sem, da ti bo nekoliko nadomestila mater,« je povedal oče.
»In moj pravi oče,« je zanimalo Manco.
»Ne vem, kje je. Pravijo, da živi nekje v tujini. Nimam njegovega naslova, nimam njegove slike. Ničesar ne vem,« je povedala mati.
»Bi ga rada videla,« je zanimalo očeta.
»Ne, nočem,« je odkimala Manca. Zakaj le, njen oče je bil Ludvik.
»Mogoče bova lahko kdaj nadomestili vse to,« je poskušala mati.
Manca je vstala in počasi prikimala. »Mogoče, toda ne zdaj. Imam hčerko in imam polno ljubezni, ki ji jo bom dala. Moj otrok bo ljubljen. Vsak, pa naj jih imam šest!«
Potem je odšla nazaj domov. Vozila je počasi in brez vsake misli. Ko je prišla v varno zavetje svojega doma, ko je prišla tja, kjer je bilo polno ljubezni, je zajokala. Andreju je povedala vse in tolažil jo je.
Bila je zadovoljna, da je končno izvedela resnico. Naj je bila še tako kruta, ni razumela. Še vedno ne, kako je lahko mati bila takšna. Ljubezen matere je vendar najmočnejša. Da je tako, je vedela tistega dne, ko je rodila svojo hčerkico.