Odprla sem nama pivo, ga nalila v dva kozarca. Le nekaj minut kasneje je spet pozvonilo. Pred vrati je s potovalko stala Marija.
»Tudi ti že pripravljena,« sem se ji smejala.
»Komaj čakam,« mi je rekla in vstopila.
Kmalu se nam je pridružila še Eva. Manjkala je le še Bernarda.
»Najbrž je še ni iz službe,« smo ugotavljale.
»Pokliči jo,« sem rekla Loti.
Zavrtela je njeno številko, Bernarda je bila doma. Povedala je, da že celo večnost čaka in gleda na uro.
»Vse smo že pri Ivi! Pridi sem, pa gremo,« ji je povedala Loti.
»Torej nobena izmed nas ni mogla danes delati do konca,« sem uganila.
Vse smo bile na trnih. Odšle bi lahko že zdavnaj, pa nismo vedele, da čakamo druga drugo.
Odšle smo z dvema avtoma. Saj bi se lahko stisnile v enega, toda prtljage je bilo toliko, da ni šla vsa v prtljažnik. Zato smo po eni uri trudenja in smeha, končno ugotovile, da nam je edina rešitev še en avto.
Tako sva peljali jaz in Bernarda.
Pot je bila kar dolga. Vozile smo se skoraj eno uro. Po meni neznanih poteh. Je pa bilo zelo lepo tam zgoraj.
Ustavila sem avto pred lepo kočo iz lesa. Okrog nje je bila ravnina, pred njo je bil velik parkirni prostor.
»Super je,« je zaklicala Eva, ko smo izstopile.
»Res je čudovito,« sem prikimala in se razgledala okrog.
Na desni strani koče je bil vhod. Nekaj metrov stran je stala velika lesena uta, v njej dolga miza obdana s klopmi. Zraven je stal kamnit kamin.
»Lahko bomo pekle v kaminu,« sem predlagala.
»Seveda,« je dodala Loti.
»Oglejmo si notranjost,« je rekla Marija in stopila do vrat.
Loti je odklenila vrata in pokukale smo noter. Pred nami je bil velik prostor. Na levi strani je bila ob steni miza. Na desni strani so bile omare, na njih radio, televizor. Naravnost je bil velik kavč.
Ko smo vstopile, smo lahko videle majhno kuhinjo, ki je bila skrita v levem kotu. Pred kuhinjo je stal majhen kamin, obrnjen h kavču in mizi.
»Čudovito,« je kimala Bernarda.
Zgoraj so bile postelje. Štiri postelje, več kot dovolj.
»Če sploh bomo kaj spale,« je razmišljala Marija.
Znosile smo vso prtljago, ki smo jo imele s sabo, v notranjost hiše. Miza je bila kmalu premajhna za vse dobrote, ki smo jih imele s sabo.
Pred sabo smo imele še ves popoldan. Da se ne bi zabava prehitro pričela, smo se odločile, da najprej malce pregledamo okolico. Odpravile smo se na sprehod. Pot, ki je vodila do koče, se je nadaljevala do vrha. Hodile smo počasi, se pogovarjale in smejale, občudovale lepoto gozdička. Po dobri uri smo prispele na vrh. Bilo je lepo, videlo se je v dolino, dan je bil lep.
»Če bi imela dovolj denarja, bi postavila hišo tu,« je sanjala Marija.
»Se strinjam,« je prikimala Bernarda.
Res je bilo lepo, umirjeno, svež zrak,…
»Vrnimo se, naj se zabava končno prične,« je predlagala Loti čez čas, ko smo si napasle oči v naravi.
Do koče smo prispele veliko hitreje. Hoja nas je zlačnila in pripravljale smo obrok. Marija in Loti sta se lotili kuhe, jaz in Bernarda sva pospravljali prinešeno po omarah, Eva je odšla v zgornje nadstropje in nam postlala postelje.
»Za vsak slučaj, če bo katera utrujena,« je rekla.
Marija je skuhala velik lonec golaža. Zraven smo jedle kruh, vloženo kislo zelenjavo. Na mizi je bila tudi steklenica domačega rdečega vina.
»Da ne bomo prehitro zagrabile našo zabavo. Danes predlagam, da imamo priprave, jutri pa generalko,« je rekla Loti.
»Strinjam se. Če bomo danes preveč aktivne, bomo jutri vse zaspane in brez volje,« je kimala Marija.
Čeprav smo bile same, družbo moških nismo pogrešale. Po večerji smo udobno posedle po kavču in po tleh, imele več kot dovolj rdečega vina, ki je kar hitro tekel po naših grlih. Besed ni zmanjkalo, smeha je bilo več kot dovolj.
Utihnile smo šele nekaj čez drugo uro zjutraj. Počasi druga za drugo pričele zehati.
»Spat grem,« je prva rekla Bernarda.
»Tudi jaz bi šla,« je kimala Eva.
»Kako bomo spale,« sem vprašala.
»Ve pojdite gor, jaz bom tu na kavču,« je rekla Loti.
Pospravile smo za sabo, pomile posodo in se odpravile spat.