David mi je bil všeč. Zelo. Tako zelo, da sem se vanj nehote zaljubila. Tako zelo, da sem pozabila na Majo in se z njim ljubila. Strastno, znova in znova, vso noč. Edino noč, najino noč. Takrat sem bila prepričana, da bo najina noč lep spomin. Boleč, toda lep vseeno. Da bom pozabila, si dala vedeti, da ni moj.
Davidu je uspevalo. Popolnoma hladen je bil do mene. Kot, da se ne bi zgodilo. A jaz sem trpela. Ljubila sem ga. Bilo mi je vseeno. Nora sem bila nanj.
Praznovali smo njuno zaroko. Poročila naj bi se v kratkem. Vsi so bili tam. Vse tete, vsi strici, vsi sorodniki in prijatelji, tudi jaz. Pili smo, predvsem pili. Jaz sem zlivala vase, kot da pijem zadnjič. Utapljala sem bolečino. In ko sta naznanila datum poroke in so ostali ploskali, se veselili, sem pričela jokati. Najprej le zase, nato za vse. Kričala sem, končno povedala vsem. Povedala, da ga ljubim, da ne morem pozabiti najine strastne noči, da naj se raje poroči z mano.
Hja, lahko si mislite, da je bilo zabave v hipu konec. Ko sem prišla k sebi, sem bila sama, ljudje so odšli. Maja je jokala, kričala, da ga noče več videti.
Naslednjega dne je prišla do mene. Vprašala me je, če sem govorila resnico. Priznala sem ji vse. Od takrat dalje nisva več govorili. Pa tudi njega nisem več videla. Razšla sta se. Namesto, da bi bila nesrečna le jaz, smo bili nesrečni vsaj trije. Kmalu nisem več zdržala pritiska in pobegnila sem stran. Pustila za sabo in zaživela tu. Na novo, od začetka,« sem povedala.
Vse so me gledale. Eva celo z odprtimi usti.
»Noro,« je prva rekla Loti.
»Ne bi si mislila,« je kimala Marija.
»Še danes mi je žal. Žal za vse,« sem povedala.
»Ne obremenjuj se,« je tedaj zamahnila z roko Bernarda.
»Seveda! Nisi kriva samo ti,« je dodala Eva.
»Me vemo, da si zelo dober človek,« je pritrdila Loti.
Spravile so me v boljšo voljo, nasmehnila sem se in zadihala. Počutila sem se veliko bolje. Bolečino sem spravila ven. Bila je končno za mano.
Konec tedna, ki smo ga preživele tam gor, je bil eden najlepših. Bližala se je poroka. Darilo smo imele že kupljeno. Potovanje za štirinajst dni v Egipt. Eva si je želela videti vročo deželo že vse svoje življenje. Darila je bila zelo vesela.
Poroka je bila lepa, ženin in nevesta sta žarela. Plesale smo, se veselile do jutra.
»Boš šla še kdaj domov,« me je vprašala Marija, ko je šla poročna zabava h koncu. Očitno še ni pozabila na mojo izpoved.
»Ne vem. Najbrž nekoč,« sem rekla. Da, najbrž nekoč. Ampak, ne še.