»Uboga reva,« je dodala Eva.
»In potem?« sem vprašala.
»Plačala je ona, ko sva stopili na cesto, me je prijela za roko in mi rekla, naj mi ne bo nerodno. Rekla je, da dobro ve, kako je to, če ima človek prazno denarnico,« je zaključila Marija.
»Groza,« sem zmajala z glavo.
»Prav res, groza,« je kimala Marija.
»Sedaj pa jaz,« je rekla Eva in se presedla. Zajela je sapo.
»No, stvar se je zgodila meni in Danielu,« je pričela Eva, postala rahlo nervozna.
»Aha, že vem, kje tiči zajec,« je dvignila prst Loti.
»Neprijetna stvar med tisto zadevo, kaj,« se je smejala Bernarda.
Eva je spreminjala barvo, še preden je sploh kaj povedala.
»Pustite ji do besede, verjamem, da bo stvar zanimiva,« sem rekla.
»Torej. Jaz in Daniel sva počela tisto. No in povsem sva pozabila na svet, na dogajanje okrog naju. Pozabila sva, da je okno odprto, da sva v spodnjem nadstropju, da je pod njegovim oknom klop,« je govorila, za hip utihnila.
»Ne,« je rekla Marija in si dala roko na usta.
Loti je zašiljeno piskala, se hihitala.
Jaz sem zadrževala sapo in čakala.
»No, ko sva opravila, ko sem prenehala vzdihovati in javkati, govoriti vse tiste besede, ki spadajo zraven, sva se uredila in šla ven. Na klopi pod njegovim oknom sta sedela njegova mati in oče ter soseda, največja opravljivka. Bila sem prepričana, da mi bo odpovedalo srce,« je zaključila Eva.
Pričele smo se na ves glas smejati, z Evo vred. Vmes nam je še bolj nazorno razlagala, kaj vse je govorila med tem, ko je bilo okno odprto.
Ko smo se pomirile, je bila na vrsti Loti.
»Moja dogodivščina ni tako zanimiva,« je rekla, si še vedno brisala solze od smeha.
»Vseeno, povej,« sem ji rekla, zbirala pa tudi pogum, da spregovorim kasneje sama.
»No, najbolj se trenutno spomnim trenutka, ko sem pričela z delom v firmi. Nekoč mi je šef ukazal, naj mu prinesem kavo. Bilo me je strah, nekoliko sem se ga še bala. Nesla sem mu kavo. Spominjam se, da je sedel za svojo pisalno mizo, na njej pa polno papirjev. Hotela sem odložiti kavo na mizo, ko sem se spekla, trznila in vso kavo zlila na njegove papirje,« je povedala Loti.
»Uf,« je dodala Marija.
»Da, bilo je zelo neprijetno. Ampak na moje veliko presenečenje šef niti ni bil jezen. Skupaj sva pospravila nered,« je kimala.
»In takrat je med vama preskočila iskrica,2 je dodala Bernarda.
»Ah, daj! To pa je druga zgodba,« se je namrščila Loti.
Vse smo vedele, da ima Loti razmerje z njim, s poročenim moškim. Pa o tem nismo govorile.
»Bernarda, na vrsti si,« sem se obrnila k njej.
»Pa daj ti prej,« mi je rekla Bermarda.
»Zbiram pogum,« sem priznala.
»Aha, torej bo spet ena dobra,« je ugotovila Marija.
»Jaz res ne vem,« je odkimala Bernarda.
»Pomisli malo,« jo je spodbujala Loti.
»No ja, neke vrste neprijeten dogodek je bil nekoč, na avtobusu. Bila sem še nekoliko obilnejša, kot sem trenutno,« je pričela Bernarda.
»Avtobus je bil nabito poln, v njem je bilo polno dijakov, delavcev. Vstopila sem in se postavila zraven sedeža. Na njemu sta sedela starejši gospod in dijak. Gospod me je ves čas gledal in se smehljal. Bilo mi je vroče, bila sem utrujena in res sem težko stala. Kar naenkrat se je ta gospod obrnil k dijaku. »Mar ne vidiš, da zraven tebe stoji nosečnica?! Ponudi ji vendar sedež! Kako si neolikan,« ga je napadel. Z odprtimi usti sem gledala v dijaka, ki je počasi vstal in čakal, da sedem na njegovo mesto. Brez besed sem sedla, se rahlo nasmehnila gospodu in strmela predse. Bila sem popolnoma obupana. No, najbrž sem se takrat tudi pričela zavedati, da imam kar precej kilogramov preveč,« je zaključila Bernarda.
»Uboga revica,« je rekla Marija in jo objela.
Ostale smo se hihitale.
»Sedaj si na vrsti ti,« je rekla Bernarda in vse so me pogledale. Naj jim povem? Bil bi že čas, da nekomu zaupam.
»No ja, moj najbolj neprijeten trenutek v življenju, se je zgodil štiri leta nazaj, nekaj tednov prej, preden sem se preselila. Ta trenutek je bil v bistvu tudi povod za mojo selitev,« sem rekla resno.
Čakale so.
»Imam sestrično Majo in ta Maja je imela fanta. David je bil njen zaročenec. Bila sta lep par. Jaz sem vse pokvarila.