Miro je naslednjega dne odšle v službo, Anica je bila doma. Tisti teden je delala popoldan, kar ji je tokrat več kot ustrezalo.
Zbirala je pogum, si dopovedovala, da mora to storiti, nato pa le odšla. Pozvonila je na zvonec. Nihče ni prišel. Najbrž ga ni bilo doma. Še je poskušala, skoraj pol ure je stala pred vrati in upala, da se bo prikazal, da do časa razčistita med sabo. Morala ga je prositi, naj molči, naj ne pove ničesar. Upala je, da jo bo uslišal. Mora jo ubogati!
Odšla je nazaj domov in čakala. Tistega dne ni naredila ničesar. Niti kosila ni skuhala. Bila je preveč nervozna.
Končno je pripeljal avto, ustavil pred njegovo hišo. Opazovala ga je skozi okno. Izstopil je, za trenutek pogledal proti njeni hiši. Videti je bilo, da se obotavlja. Nato je odšel v notranjost. Je hotel k njej? Je vedel, da je sama? Če bi vedel, potem bi najbrž prišel.
Anica je spet odšla tja. Pozvonila je. Tokrat ji je odprl vrata. Nasmehnil se je čez vsa usta, jo povabil, naj vstopi.
»Nisi se spremenila,« je rekel, ko je zaprl vhodna vrata.
»Hugo, zakaj si tu,« je vprašala nekoliko prestrašeno.
»Čudna so pota, kajne,« se je nasmehnil. V njegove smehu ni zaznala hudobije. Res ni kupil hiše le zaradi nje.
»Nisi vedel, da stanujem tu,« je vprašala.
Hugo je počasi odkimal.
»Res ne,« ni bila prepričana.
»Res ne, Anica. Če bi vedel, ne bi kupil, verjemi,« je prikimal.
»In kaj boš storil sedaj,« je vprašala. Še vedno sta stala na hodniku.
»Ne vem. Nekaj časa bom najbrž ostal,« je rekel.
Molčala je, on je molčal. Nato jo je povabil naprej do kuhinje. Sedla je za mizo in ga gledala.
»Hugo, veš…« je pričela.
»Miro ne ve,« je rekel mirno.
Prikimala je, ga proseče pogledala.
»Ne boj se,« je zamahnil z roko.
Oddahnila si je, verjela mu je.
»Vseeno lahko kdaj skupaj spijemo kakšno pivo, se ti ne zdi,« je dodal.
»Lahko. Nič ne bom imela proti,« je prikimala.
»Povej mi, Anica, kako živiš? Imata kaj otrok,« ga je zanimalo. Sedel je nasproti nje, natočil ji je kozarec soka.
»Nimava otrok, Miro jih ne more imeti,« je povedala, povesila pogled.
»Škoda. Verjamem, da bi bila dobra mati,« je rekel in jo gledal v oči.
Jo je nalašč zbodel, pozabil najbrž ni.
»Ne vem, nikoli ne bom izvedela, kajne,« mu je rekla nazaj.
»Kdo ve? Mogoče nekoč boš. Ne veš, kako se življenje obrne. Mar ni tako. Le kdo bi si mislil, da bova nekoč soseda, kajne,« se je zasmejal.
»Tega res ne bi nikoli verjela, » je prikimala.
Kmalu se je poslovila, morala je nazaj. V njegovi družbi sama ni hotela dolgo biti. Preveč ga je poznala. Preveč je bil privlačen, še vedno. Ni se kaj dosti spremenil. Sicer pa je minilo šele deset let, odkar ga je zadnjič videla.
V službi je zrla skozi okno, delati ni mogla. Premišljevala je nanj. Kaj bi bilo, če bi ostala z njim? Bi se imela lepo? Nikoli ne bo izvedela. A nekaj ji je bilo jasno. Če bo sama z njim, bodo spomini pridrveli na plan. Čustva bodo oživela. Tega pa ni hotela. Ne bi hotela prizadeti Mira. Ljubila ga je, čeprav…
Stresla je z glavo. Dovolj. Ne bo več mislila nanj, nima smisla. Ne bo dovolila, da ji meša glavo.
Ko je zvečer prišla domov, je bil Miro dobre volje.
»Ta novi sosed pa je res prijazen možak. Ves popoldan mi je pomagal popravljati ograjo,« je povedal.
Anico je zabolelo v želodcu, poskušala se je nasmehniti: »Res?«
»Aha, in v nedeljo naju vabi na kosilo. Pravi, da bo pripravil nekaj posebnega. Rekel sem mu, da prideva. Saj ti je prav, kajne,« je govoril.
Anici se je zavrtelo pred očmi, rahlo je prikimala in odšla na kavč. Legla je in zaprla oči.
»Anica, si dobro,« je bil zaskrbljen.
Sedla je, ga gledala. »Poslušaj, Miro, ne vem, toda, nočem se tako na hitro spoprijateljiti z njim. Ne poznava ga dovolj dobro,« je govorila.
»Če nočeš na kosilo, se bom izgovoril. Vem, da bi moral najprej vprašati tebe. Toda bil sem prepričan, da ne boš imela nič proti,« je hitel.
Vedno je bil tako uvideven, tako prijazen. Rahlo je odkimala: »Ne, kar pojdiva!«
Bala se je nedeljskega kosila, čeprav je imela že vse v naprej pripravljeno. Odšla bosta tja, pojedla, ostala še nekaj minut, potem pa se odpravila na izlet.