»Koga ne bo,« je dahnila Anica, čeprav je upala, da ve.
»Huga,« je povedal.
»O?«
»Da, prej mi je povedal, da žal ne more. Nekaj je prišlo vmes,« je povedal Miro.
»Bova pač imela še za jutri kosilo,« je skomignila z rameni Anica.
»Potem bi lahko kam šla,« je predlagal.
»Lahko,« je prikimala. Takoj se ji je vrnilo nekaj barve na obraz, nasmehnila se je, bolj sproščeno je kuhala naprej.
Tisto nedeljo sta se imela lepo. Anica je bila nasmejana, Miro je bil dobre volje. Odpeljala sta se do velikega jezera, ga peš obšla, govorila kot že dolgo ne. Nato sta se ustavila še v prijetni gostilni, vreme je bilo toplo, sedla sta na teraso. Bilo je zelo prijetno. Ogledovala sta si okolico, ostale goste in uživala ob ledeni kavi, ki sta jo naročila.
»Včasih pozabim, kako lepo je biti s tabo,« je pričel Miro.
Anico je rahlo zapeklo v trebuhu, slaba vest se je oglasila. A odgnala jo je stran, se nasmehnila in ga poljubila. Imela ga je rada.
Ponedeljek je bil deževen, čemeren in pust. Anica je ležala skoraj do desete ure, v službi je bila popoldan. Tistega dne je nameraval pomiti vsa okna, pa je dež prekrižal njene načrte. Tako je ostala v postelji in premišljevala.
Pozvonilo je pri vratih. Ogrnila si je haljo, bila je prepričana, da je pismonoša. Prinesel ji je najbrž kako priporočeno pošiljko. A ko je odprla vrata, je pred njimi stal Hugo. Rahlo se je smehljal.
«Hugo,« je rekla presenečeno.
»Smem naprej,« je vprašal.
»Sama sem,« je povedala.
»Saj zato. Rad bi se pogovoril s tabo,« ji je povedal.
Čutila je, da bo izvedela, zakaj je prišel, zakaj se je preselil tja. Ves čas je bila prepričana, da ni zgolj naključje. Lahko bi šel kamorkoli, ni mogel povsem po naključju zaiti v kraj, kjer je živela, kamor se je umaknila, zbežala pred njim morda.
Skuhala je kavo, odšla je v kopalnico, kjer se je preoblekla. Hugo je ta čas potrpežljivo čakal v kuhinji, njej pa so se tresle roke.
Ko je končno sedla nasproti njega in se mu rahlo nasmehnila, je pričel: »Iskal sem te.«
Zaprla je oči, rahlo odkimala z glavo: »Zakaj?«
»Ker sem te hotel videti. Ker te nikoli nisem pozabil,« ji je povedal.
»Ampak, mar nisi bil jezen name,« je vprašala.
»Nikoli,« je odkimal.
»Bila sem prepričana, da si jezen, da me nočeš več videti,« mu je rekla.
»Morda tisti trenutek, potem ne več. Nisem hotel, da se tako konča, pa čeprav je bolje, da se je, da si šla in da se imaš lepo. Z menoj se ne bi imela lepo,« je povedal.
»Ne govori tega, ker ne veš,« mu je rekla.
»Vem, Anica, umiram,« je povedal.
Nastala je tišina. Le strmela je vanj, v njegov lepi obraz, ki je deloval tako dobro. V njegovo telo, ki je delovalo zdravo, močno in neuničljivo.
»Ne razumem,« je naposled le rekla.
»Zato sem te poiskal, zato sem se preselil zraven tebe. Dolgo sem čakal, dve leti in nasmehnila se mi je sreča. Dobil sem hišo čisto zraven tebe. Izpolnila se mi je edina želja, ki mi je še ostala. Zadnja želja,« je povedal, se rahlo nasmehnil.
»Ne smeš tako govoriti. Saj mogoče ni res. Zakaj bi umiral, motiš se,« je pričela. Nehote ga je prijela za roko. Ni je odmaknil, zastrmel se je vanjo, nato pa jo čvrsto oprijel.
»Žal, Anica, ne motim se. Preostalo mi je še nekaj mesecev življenja, potem se bom poslovil,« je povedal mirno.
Ni si mogla kaj, da ne bi zajokala. Ni je bilo sram, ko so ji solze tekle po licu, gledala ga je in božala po roki. Nato se je premaknil bližje njej, poljubil jo je. Objela ga je močno in še bolj je zajokala.
»Ne morem verjeti, Hugo, ne morem verjeti,« je ponavljala ves čas.
Potem ji je povedal vse o svoji bolezni, o tem, kaj je počel, ko je bil sam, ko je šla.
Po njegovi pripovedi se je nekoliko pomirila in še sama mu je povedala, kako se je poročila, kako je mislila tudi nanj. Povedala mu je, da ji je bilo marsikdaj žal, da bi danes naredila drugače.
»Izkazalo se je, da je bolje tako, kot je,« je dodal Hugo.
»Mira imam rada, tega ne morem zanikati. Spoštujem ga, dober človek je. Toda tebe nisem nikoli pozabila, nikoli te nisem nehala ljubiti. Tega nisem zmogla, čeprav je takrat kazalo tako,« je povedala resnico. Počutila se je mnogo bolje.
»Bila sem prepričana, da si prišel samo zato, da bi mi vrnil,« mu je še izdala. »Bala sem se te!«