»Oh, kje pa. Zakaj bi ti vrnil? Ničesar te ne dolžim. Vse, kar sva počela, sva počela skupaj, se odločala skupaj, načrtovala skupaj. Nisem se prišel maščevat, le pozdravit sem te prišel,« je govoril.
Bil je še ravno tak. Prijazen, dober, nesebičen. Mogoče z leti še bolj, kot takrat.
»Ker Miro ne ve, bo najbolje, da tako tudi ostane. Zaupa ti, zato najino prijateljstvo ne bo težava,« je predlagal Hugo.
Anica je prikimala. Bila je vesela, po eni strani ji je odleglo, toda izvedela je grozno stvar. Njen Hugo umira.
Tistega dne ni odšla v službo. Izgovorila se je, da jo boli glava. Ostala je doma. Skuhala je kosilo, premlevala besede. Hugo je že davno odšel, ko se je vrnil Miro. Začudeno jo je gledal.
»Očitno se me loteva gripa,« je rekla z zabuhlimi očmi.
»Si jokala,« je vprašal.
»Ne, ležala sem. Bolela me je glava, tako močno, da sem mislila, da ne bom zdržala. Sedaj mi je nekoliko odleglo, vzela sem zdravilo,« mu je rekla.
Miro je verjel. Pokimal in jo sočutno gledal.
Popoldne je ležala na kavču, premišljevala. Kadar bo Miro v službi in ona doma, takrat bosta skupaj. Govorila in govorila bosta o vsem. Čeprav ga nikoli ni nehala ljubiti, pa je bila prepričana, da se z njim ne bo zapletla. Spoštovala je njega, sebe in nenazadnje na nek način tudi Mira. Varati res ni bil njen namen.
Kmalu se je pokazala sprememba. Anica je sama povabila Huga na nedeljsko kosilo in Miro je tiho kimal in se smehljal.
»Torej se ti le ne zdi tako zelo slab najin novi sosed,« je spraševal.
»Mogoče bi mu res dala priložnost, da se bolje spoznamo,« je prikimala.
»Škoda je le, ker ni poročen. Tako bi imela koga, s katerim bi lahko pila kavico,« je govoril Miro.
»Nič ne de, lahko jo pijem s tabo,« je rekla.
»Prav imaš,« je dodal še Miro.
Bližalo se je konec poletja, Anica in Miro sta odšla za nekaj dni na morje, za nekaj dni v gore. Ves ta čas, ko sta imela dopust in naj bi se spočila, je bila Anica na trnih. Skrbelo jo je zaradi Huga, upala je, da se dobro počuti, da ni preveč osamljen. Vsak dan ga je poklicala in vsak dan ji je zatrdil, da je vse v najlepšem redu.
Prišla je jesen in z njo ločitev. Bilo je hladnega dne. Deževalo je, vmes je naletaval sneg, čeprav je bilo šele konec oktobra. Anica je bila v službi. Miro je prišel do nje. Skoraj nikoli ni prišel k njej v službo. Tokrat je bil resen, imel je objokane oči.
»Hugo,« je rekla, ko ga je zagledala.
Miro je prikimal.
»Ne,« je odkimala z glavo.
»Anica, kar umrl je. Še včeraj se je smehljal, še včeraj mi je rekel, da bova konec tedna imela šahovski turnir, še včeraj sva skupaj pila pivo…«
Težko je bilo. Zelo. Anica je jokala, jokala in jokala. Sedela je v vežici zraven njega, se v mislih pogovarjala z njim, se jezila nanj, ker se nista poslovila.
Pogreb je bil lep, ljudi je bilo zelo malo. Tam, v kraju, kamor se je preselil, ga skoraj nihče ni poznal. Ni bilo časa, da bi spoznaval nove ljudi. Ves svoj čas je namenil njej, če je le utegnila.
Zvečer se je počutila nekoliko bolje. Sedela je na kavču, zrla je predse. Miro ji je prinesel skodelico čaja.
»Miro, povedati ti moram. Nočem več molčati. Ne bi bilo pošteno,« je pričela.
Miro je sedel nasproti nje, jo poslušal.
In govorila je: »Nekoč, ko sem bila še zelo mlada, sem spoznala najlepšega moškega na svetu. Se vanj zaljubila, on se je zaljubil vame. Oba sva bila še študenta, pa vendar sva sklenila, da se poročiva. Smešno, neodgovorno. Poročila sva se, zanosila sem. Otroka nisem hotela, bila sem premlada. Bilo me je strah, prav tako njega. Splavila sem. A, ko sem zapustila otroka, ko sem naredila konec, je bil jezen. Čeprav tudi sam ni vedel, kako bi, je bil jezen. Name, nase, na to, da nisva bila pazljivejša. Potem sva se pričela prepirati. Ljubezen je zameglilo vse več prepirov, dokler se nisem nekoč sklenila odseliti in se ločiti. Najin zakon je trajal le sedem mesecev. A ljubila sem ga,« je govorila Anica. Po licih so ji tekle solze.
Miro je pokleknil k njej in jo objel: »Vse bo še dobro!«
Ni ji očital, da je nekoč že ljubila, da je bila poročena, da bi lahko imela otroka, da mu je vse zamolčala. Miro je bil dober človek in imel jo je zelo rad. Stal ji je ob strani, jo spremljal vsakič, ko je želela prižgati svečko na grobu svojega prvega moža, Huga.