Dediščina vojne in razseljenosti
Umetnost izgube je močan roman, ki v ospredje postavi dediščino alžirske vojne za neodvisnost in njen dolgotrajni vpliv na identiteto, izgnanstvo in družinsko dinamiko.
V knjigi se srečamo s tremi generacijami francosko-alžirske družine in se sprehodimo od kolonialne Alžirije do današnje Francije.
Zgodba dedka Alija
V prvem delu romanu se srečamo z dedkom Alijem, ki se je v času 2. svetovne vojne boril na strani Francije in postal po vrnitvi domov uspešen pridelovalec olivnega olja.
Toda ko v Alžiriji izbruhne vojna za neodvisnost in se Ali postavi na stran kolonialnih sil, se njegovo življenje obrne na glavo.
Po pridobitvi neodvisnosti leta 1962 je Ali viden kot izdajalec in mora z družino pobegniti v Francijo, da se izogne maščevanju – toda tudi tam ni viden kot zaveznik, temveč kot breme.
Ali pristane v taboriščih za begunce, kjer mu je odvzeta dostojnost in izbrisana njegova vloga v zgodovini obeh držav.
Hamidov poskus pozabe
Drugi del romana je namenjen Hamidu, najstarejšemu sinu Alija, ki je od desetega leta dalje odraščal v begunskih taboriščih in bil nenehno tarča diskriminacije.
Slednje ga je naučilo, da se mora čim bolj asimilirati in s tem pobegniti senci svojih korenin.
Tako Hamid pridobi dobro izobrazbo, se poroči z belo Francozinjo in vzgaja svoje otroke v popolnoma francoskem okolju.
Odreče se Alžiriji, saj meni, da je tišina edini način preživetja, kar pa kasneje ustvari prepad med njim in njegovimi otroci.
Naïmina pot samoodkrivanja
V tretjem in zadnjem delu romana pa se tako srečamo s Hamidovo hčerko Naïmo, ki jo je očetova tišina glede njihovih korenin najbolj zaznamovala.
Naïma dela v umetnostni galeriji v Parizu. Po terorističnem napadu leta 2015 se začne bolj zavedati, da jo drugi vidijo kot ne popolnoma »francosko«, a o svojih koreninah ne ve ničesar. Ko se ji ponudi priložnost, da službeno odpotuje v Alžirijo, se odloči, da bo raziskala svojo dediščino.
Njeno službeno potovanje se spremeni v potovanje samoodkrivanja – ne le družinske zgodovine, temveč tudi lastne identitete, ki je bila dolgo zavita v tančico tišine in sramu.
Glas za utišane zgodbe
Umetnost izgube nas seznani s številnimi zahtevnejšimi temami, ki bodo na nas zagotovo pustile pečat. Raziskuje, kako so naše osebne in kolektivne zgodovine oblikovane s strani tega, kar pomnimo in kar namerno pozabimo.
Boleča zapuščina alžirskih »izdajalcev« močno oblikuje celotno Alijevo družino. Zeniterjeva se posveti tudi vprašanju, kako je podedovati zgodovino, ki je bila potlačena, in raziskuje, kako izpuščene in skrite plasti preteklosti oblikujejo naša življenja.
Izgnanstvo, pripadnost in identiteta
Velike teme v Umetnosti izgube so tudi teme kolonializma in izgnanstva. Ali, Hamid in Naïma so prav vsi žrtve posledic kolonializma, in zgodba dobro portretira, kako izgnanstvo čustveno in kulturno vpliva na več generacij.
Zeniterjeva se v okviru tega posveti še vprašanju asimilacije in pripadnosti – Hamid izbere asimilacijo, a na račun izgube identitete.
Naïma pa predstavlja generacijo, ki poskuša iz drobnih koščkov sestaviti, kar je bilo izgubljeno.
Roman, ki ostane z bralcem
Roman Umetnost izgube je bil preveden iz francoščine in v domovini prejel številne prestižne nagrade. V letu 2023 je bila zgodba adaptirana tudi za odre – gledališka igra se je osredotočala predvsem na medgeneracijsko dinamiko in čustveno težo dolgo pokopane družinske zgodovine.
Več kot poletno branje
Umetnost izgube je popolno poletno branje za vse, ki si od svojih dopustniških knjig želijo nekoliko več. Roman predstavi čustveno raziskovanje svoje dediščine, izgubo in ponovno srečevanje s svojo zgodovino.
Skozi tri generacije se Zeniterjeva sooči s francosko kolonialno preteklostjo in posodi glas vsem, ki so bili s strani uradne zgodovine utišani.
Več o knjigi: https://morfem.si/knjige/knjige-za-odrasle/romani/umetnost-izgube-alice-zeniter/