Včasih se nam zdi, da nekateri pretiravajo v svoji skrbi za zdravje in o tem tudi preveč govorijo, drugi pa spet premalo. Neredko se zgodi, da mnogi niti pomisliti nočejo na bolezen, kaj šele, da bi o tem govorili. Raje izrinejo iz svoje zavesti vse, kar bi jih spominjalo na bolezen. To velja potem za njihovo lastno bolezen, pa tudi za bolezen drugih. Če je kje govora o bolezni, se raje umaknejo. Bolnikov najraje ne obiskujejo, tudi če gre za njihove prijatelje. Včasih slišimo koga reči: »Preveč mehkega srca sem, zato raje ne hodim tja. Bolnik se mi smili.« Po tej logiki bi bili vsi, ki so z bolnikom in mu pomagajo, brezčutni in trdosrčni.
Komunikacija z bolnikom, posebno s hudo bolnim, ni preprosta stvar. Biti moraš iskren, govoriti v jeziku, ki ni agresiven, pokazati moraš sočutje in razumevanje, pa vendar ob vsem tem ohraniti neko zdravo razdaljo. Prava umetnost je to in človek je ne more nikoli popolnoma obvladati. S komunikacijo je vedno povezano delo na sebi. Nikoli tudi ne moreš biti stoodstotno gotov, da si pogovor z bolnikom opravil najbolje.
Zanimivo bi bilo tudi slišati, kako doživljata isti pogovor bolnik in zdravnik, ali kdo drug iz zdravstva.. Morda zelo različno. Včasih se zdi, da bolnik česa tudi noče ali v tistem trenutku ne more slišati, kaj šele razumeti. Zdravnik pa se pogosto tudi ne zaveda, da bolniku še zdaleč ni jasno razložil njegove bolezni in zdravljenja. Njemu so stvari jasne, bolniku niti malo ne. Nazadnje misli, da je bolniku vse povedal, ta pa dejansko sploh ni nič razumel. Iz obzirnosti je tiho, zadovoljen pa ni. Zato bi se bilo treba ob vsakem pogovoru prepričati, kaj je drugi razumel. Lahko se tudi zgodi, da bolnik zdravniku svojih težav ne zna razložiti tako, da bi bilo jasno, kaj mu je. Zavore so lahko na obeh straneh. Za vse to bi bilo treba imeti na razpolago veliko več časa, kar postaja eden glavnih problemov.
V vsakem pogovoru, kjerkoli že, med komerkoli že, je pomembno, da smo iskreni. Človek, ki je že od otroštva živel v družini, kjer si člani družine niso bili iskreni med seboj, bo težko v življenju kar naenkrat iskren, če se tega ne bo lotil zelo zavestno. Iskrenost ob bolniku je eden bistvenih pogojev, da se bolnik počuti bolje. Ni vedno lahko biti iskren, ni lahko povedati na primer bolniku kako je z njegovo boleznijo, posebno še ko gre za težko, neozdravljivo bolezen. Težko je za oba, za bolnika in za zdravnika. Ampak ni druge poti in tega bi se morali veliko bolj zavedati. Vprašanje je samo, kako to povemo. Z občutkom, sočutjem in tako, da pustimo bolniku upanje tudi v najtežjih situacijah. Takšnega pogovora se največkrat zdravnik boji še bolj kot bolnik.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)