Sredi dopoldneva je prišla terapevtka, ki je želela, da vstanem. Nekako sem ob tistih cevčicah le uspela sesti, za kaj več pa mi je zmanjkalo moči. A bila je vztrajna, celo groba za moja razrahljana čustva, saj je želela, da ob stopicanju na mestu dvigujem kolena, kakor bi korakala. Stožilo se mi je in v svoji nemoči sem stisnila zobe in ponavljala gibe, ki mi jih je kazala. Imela sem polne oči solz in počutila sem se kot pikica sredi oceana, kjer je vse naokoli sama voda, kopnega pa ni videti. A jaz naj bi preplavala do obale, pa niti zamaha nisem več zmogla. Ko je bilo vadbe konec, sem s težavo legla in tiho z zaprtimi očmi jokala s solzami nemoči. Prepustila sem se dremežu in si polglasno šepetala, da zmorem vse, kar me čaka. Iz sanjarjenja me je prebudila sestra, ki mi je postregla s skodelo ter oznanila, da sem dobila kosilo, zato je potrebno zopet vstati. Mizico mi je namestila na varno razdaljo in vprašala, če bom zmogla sama. Prikimala sem. Lakote še nisem čutila. Toda namen, da bom poslušna in ne bom ničesar pripominjala, je bil izpolnjen. Podvig vstajanja je uspel in dokaj udobno sem sedla na rob postelje. V levo roko sem prijela žlico ter dvignila pokrov skodele. Iz grla mi je ušla beseda čaj. Sestra se je ob tem nasmejala in rekla, da je to tisto, kar mi danes pripada, zato se naj potrudim in poskušam vse spiti. Ni bilo enostavno in nisem zmogla. V sapniku me je peklo, ko sem počasi srkala. A iz vsega sem hotela povleči nekaj pozitivnega, zato sem se pričela smejati, saj takšnega kosila nisem dobila še nikoli.
Komaj sem čakala obiskov, saj sem vedela, da bosta spet prišla Fabijan in Sabina, ki sta se ob mojem pripovedovanju, kakšno kosilo sem dobila, od srca smejala. O podrobnostih operacije nismo govorili, Fabijan je le rekel, da je govoril s kirurginjo in je potrdila, da je bila rutinska ter da sem jo dobro prestala.
Spraševanja o mojih podatkih še kar ni bilo konca, zato sem rekla sestri, naj mi pove naslov bolnišnice, pa ji bom naslednjič raje na to odgovorila, kar sem tudi storila, saj ni pozabila, kaj sva se dogovorili. Ob tem je le pripomnila, da sem lahko zadovoljna, saj se moje okrevanje vidno izboljšuje, zato me o tem ne bodo več spraševali. Bila je zadovoljna tudi nad pritiskom, ki se je rahlo dvignil, jaz pa sem dobila korajžo, da sem jo vprašala, kaj naj storim glede spanja. Pokimala je, da bo uredila in mi v škatlici prinesla tableto za spanje ter lonček vode. Sosedi na drugi strani sobe je bilo slabo, veliko je bruhala in povedala mi je, da so ji odstranili ledvico. Sosed poleg mene, ki je bil ločen s pregradno steno, pa ni govoril, slišala sem le njegovo hropeče dihanje.
’Šok soba’ mi je bila všeč. Postelja je bila udobna, nameščala sem si jo glede na trenutno razpoloženje. Prebudila sem otroka v sebi in se poigrala z gumbi. Ponovno sem želela odmisliti vse misli, občasno sem si v družbo poklicala angela, da sem dobila še dodatno dozo pomiritve. Tableto sem spila ob desetih, da bi se naspala in si s tem nabrala še več moči. Toda načrt se ni obrestoval, spala sem le do tretje ure, nato pa v polsnu počakala jutro. Vesela sem bila, da nisem čutila utrujenosti. Imela sem spet več moči, čeprav nisem znala natančno oceniti svojega počutja. Ko so se ob postelji izmenjevali zdravniki, ki so me prihajali nekaj spraševat, mi govorili, naj bom še naprej močna in tako dobro razpoložena, se mi je dozdevalo, da nisem čisto resnična. Toliko pozornosti si nisem mislila, da jo lahko doživim. Niti napotkov, da v sobi, kjer ležim, ne smem čutiti bolečin, zato naj za vsako bolečinsko spremembo, ki se mi bo zdela pomembna, takoj pozvonim. A na vprašanje, kako bi opredelila svojo bolečino, če je le-ta od ena do deset, sem ves čas odgovarjala s trojko, pa še to se mi je zdelo, da pretiravam, kajti bolečin zares nisem občutila.
Jutranja vizita mi sicer ni bila všeč, saj se mi je zdelo, da se nekam čudno krešejo mnenja o neki stvari, ki se sicer mene ni tikala. Mojo operaterko, ki se mi je hip za tem nasmehnila, vprašala po počutju ter prelistala karton, ki je visel v vznožju, sem z občudovanjem gledala. Zdela se mi je kot rešiteljica mojega življenja. Oseba, ki je vredna vsega spoštovanja, angel v človeški podobi.
Nasprotni učinek je imela ’atletičarka’, kakor sem slišala imenovati fizioterapevtko. Ta me je s svojimi zahtevami spet spravila na rob solz. Zeblo me je v podplate, ko sem na mestu maširala metre in metre, ki so se, kakor se mi je zdelo, razvlekli že v kilometre. Povedala mi je, kaj naj počnem, nato pa izginila neznano kam. Bila sem kot poskusni zajček, ki ga testirajo, če bo zdržal nalogo, ki je zanj pretežka. Minute so se vlekle, razgibala sem si glavo, roke, kolikor sem lahko, vmes pa stopicala in stopicala. Ko sem na hodniku zagledala eno izmed sester, sem jo vprašala, ali lahko preneham z vadbo, ker se počutim utrujeno. Ob tem sem se sesedla in komaj uravnavala vrtoglavico, ki se mi je pojavila. Sestra mi je prijazno pomagala, da sem legla, nato pa sem jo med ploho solz, ki so se mi usule po licu, prosila, če bi lahko dobila knjigo, da bi brala. Prikimala je, nato pa želela vedeti, kje sem ležala pred operacijo. Razložila sem ji, ampak dodala, da naj bi sedaj oddelek pleskali. Dejala je, da bo knjigo že našla, le priimek naj ji povem. Spet sem se nasmejala in v hipu se mi je vrnilo razpoloženje. Zadržala sem jo z besedami, naj v torbici poišče še očala, če morebiti ne bi videla brati s prostim očesom, ob tem sem ji povedala tudi naslov knjige ter dodala, da sta v torbici dve, rada pa bi brala Kruh na vodi.
Kmalu me je osrečila in zdelo se mi je, da mi je prinesla neprecenljivo darilo. Poskušala
sem brati, ampak misli so mi begale sem ter tja, kakor da sploh ne poznam črk. Začudila
sem se, da si ob vsem branju nisem uspela zapomniti ničesar. Odložila sem očala, poleg pa zaprla tudi knjigo. Spet so se mi razburkale misli, saj nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Iz razmišljanja me je predramila zdravnica, ki je dejala, da bom šla popoldan na oddelek. Začudila sem se in jo vprašala, ali je mogoče, da bi ostala. Vrnila mi je vprašanje, ali si res želim ostati. Prikimala sem in ji začela pripovedovati, kako mi je lepo, da se prijetno počutim, sedaj pa sem dobila občutek, da bi se me radi rešili. Odkimala je in se od srca nasmejala ter pripomnila, če si res želim biti pri njih, lahko ostanem do prihodnjega dne.
Ko sta prišla Fabijan in Sabina kar nisem mogla skriti zadovoljstva. Smejala sem se in pripovedovala, kot bi imela govorni nastop. Celo kosilo sem pohvalila, saj je bila na krožniku čista juha, ki sicer ni imela okusa, ampak sem to pripisovala operacijskemu posegu, ki mi je po vsej verjetnosti začasno zbrisal okuse, ki pa se bodo čez kakšen dan ali dva zagotovo vrnili.
Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.