Rodila se je v tistih davnih časih pred 2. svetovno vojno, ko so bile družine številne in ko se nikoli ni dobro vedelo, kaj bo prinesla usoda.
»Pri hiši nas je bilo deset otrok, dve punčki sta že majhni umrli. Potem je prišla vojska, takrat sem že služila v Čirčah, kakšne štiri leta. Bratje so šli v gmajno, trije so potem tudi padli, eden je šel delat v Avstrijo, da bi se rešil, ker ni maral iti ne k ta belim, ne rdečim. Eden je šel v nemško vojsko, morda nam bo to še prav prišlo, je dejal ob odhodu. Očeta so Nemci imeli dvakrat pred puškami: nekoč so zbrali vaščane na travniku, da bi jih počili drugega za drugim, nihče se ni niti premaknil, le eden je od strahu stekel preč, pa so ga takoj ustrelili, ostalih pa ne. Tako čudno je bilo vse skupaj. Naslednjič so ga postavili pred puško pred domačo gostilno, vendar je tudi takrat imel srečo, verjetno zato, ker je Nemcem povedal, da eden od sinov služi pri njih in ta fant ga je še velikokrat rešil smrti in drugih težav.«
O medvojnih časih pravi, da je vsak imel v glavi samo to, da bo preživel. Nič drugega.
Kolikokrat so Nemci prenočili v njihovi hiši! Nekoč so prišli mimo partizani, vendar jih je oče opazil in jim zamahnil z roko, naj gredo naprej. O tem, kaj bi bilo, če bi se obe vojski soočili med seboj, raje ne razmišlja.
»Mama mi je umrla, ko mi je bilo 11 let. Bila je bolna na želodcu, ja, spomnim se jo še. Oče je potem živel še dvajset let. Sam. Ko se mu je sin poročil, sem spoznala, da imam pred seboj le dve poti: da grem ali ostanem doma za deklo. Šla sem do Angele, ki je bila moja po pol sestra, ta mi je svetovala, kam naj grem služit. Bila sem kar pogumna, pa še za delo sem znala poprijeti, zato so me imeli povsod radi.«
»Enkrat pride k meni Johanca, moja sestra, pa sva se pričeli meniti, kako bi lahko zamenjala službo. To ni bilo enostavno. Gospodinja mi ni plačevala, Nemci pa tudi niso dovolili, da bi se hlapci in dekle kar selili vse križem, saj so imeli vse popisane. Neko nedeljo popoldne pa le rečem gospodinji, da bi potrebovala malo denarja, za blago za novo obleko. Pa me vpraša, koliko bi rada. In ji povem točno toliko kot mi je bila dolžna. Ja, saj sem bila verjetno prebrisana, ampak drugače ni šlo,« se prisrčno nasmehne Anica ob spominih.
»Potem sem hitro odnesla svoje cunje pod kozolec, da se ženska ne premisli. Montl sem dala pa kar čez bilavnice pri kolesu, ampak gospodinja ni nič porajtala, čeprav je bilo poletje in bi se ji moralo zdeti čudno, kaj nameravam z montlnom. Odpeljala sem se do sestre v Zbiljah, naslednji dan pa sem šla v Žiri k Johanci. Tam ni bilo Nemcev, saj so jih že pregnali. Z Johanco sva nabirali borovnice, vmes sem hodila k očetu, da sem malo oprala bratom, ki so se občasno vračali domov iz gmajne. Nekoč pridejo Nemci malo pokontrolirat, na vratih smo imeli »hausliste«, in potem so preverjali, če smo vsi na broju. Pri hiši je bila še starejša dekla, in jaz sem se delala, da sem ona. Pa se jim je zdelo, da nisem ta prava. Hoteli so imeti osebno izkaznico. Zlagala sem se jim, da ne morem do dokumentov, ker je ta mlada zaklenila vsa vrata. Eden od Nemcev me je pri tem klofnil in zagrozil, da bodo še prišli in da bom takrat videla, kako pa kaj. Pa jih ni bilo nikoli več...«
Po vojni se je zaposlila v Gorenjski predilnici. Poznali so jo kot dobro delavko, zato ni imela težav. Fantov je zelo manjkalo, saj so med vojno skoraj vse pobili. Zato je moža spoznala dosti pozneje, ko ji je bilo že skoraj trideset let.
Vendar izbira ni bila ravno najboljša. Rad je pil. Kmalu je umrl in ostala je sama z otroki.
Pa še v službo ni hodila, bila je kar doma, živeli so od dokladov in družinske pokojnine.
Na srečo je poznala veliko kmetov, eden ji je dal njivo, da je vsadila zelenjavo, gojila je še zajce, kozo, prašiča, kokoši. Če je le mogla, je hodila po gostilnah pospravljat in pomivat posodo. Da je prihranila kakšen dinar.
Hišo so pričeli delat po moževi smrti. Na moževem domu ji ni bilo najlepše. Stanovali so zgoraj, in ta spodnji so se kar naprej jezili zaradi hrupa, ki so ga menda zganjali otroci.
»Nekoč sva se pogovarjali s patronažno, beseda je dala besedo in jaz sem ji omenila, da grdo delajo z mano, pa ji omenim, da bi se podstopila delati bajto. Če je tako, vam bomo pa še mi pomagali, mi je odgovorila.«
In res. Najprej so ji hoteli podariti cerkveni svet, ampak malo več kot 1000 m. Pa je nekje izvedela, da to ne bi bilo dobro, ker bi izgubila doklade.
Pričela je razmišljati, da s cerkvenim svetom tudi ne bi šlo vse gladko, saj ga dobiš v najem le za sto let, in ko bi bilo treba najemno pogodbo podaljšati, nje vendar ne bo že nikjer več.