»Nekoč mi je ena prijateljica rekla, veš, kaj, v Zbiljah pri eni kmetiji prodajajo parcele. Žal zazidljivo ni bilo, a sem šla vseeno vprašat, če prodajo, in hitro smo se dogovorili. Takrat sem morala dobro premisliti, kako bom vse skupaj izpeljala, občinskim sem rekla, da tisti svet itak ne bo za drugega kot za zidavo. Oni niso dosti razmišljali, strinjali so se z menoj, potem smo uredili papirje, jaz sem poravnala dolg in z otroki smo začeli drevje podirat pa zemljo kopat. Po dveh letih smo se že vselili,« med smehom pripoveduje Anica.
Že dolgo nisem srečala tako vedrega in nasmejanega človeka, tudi za mojo dušo je bila pravi balzam in vsi, še tako težki trenutki, so skozi njeno pripovedovanje izgubili na ostrini.
Za vse je morala sama skrbeti. Otroci pa so ji pomagali, kolikor so le lahko, malo pa tudi drugi. Kakšen dan je bil bolj uspešen, kakšen manj. Anica, kramp in lopata so bili ves tisti čas veliki prijatelji. Še dobro, da je bila zelo šparovna, pa da je večino hrane pridelala doma. Če pa ne bi znala z denarjem, pa ne ve, kako bi bilo. O, in če bi tašča izvedela, da ima kaj denarja, bi pa tudi bil hudič
Ko je potrebovala les, ga je šla prosit okoli kmetov. Po jutranji maši je otrokom pripravila fruštek in potem je peš hodila od enega do drugega. Dobila je toliko lesa, da ji je še ostal. Na Podreči pa ji je kmet obljubil, da bo les zvozil skupaj.
»Ljudem sem se malo smilila, mlada vdova s štirimi otroki. Na pruh sem hodila sejat pesek, otroci so mi pomagali, kaj sem pa hotela drugega, kot zavihati rokave?!«
Na farovškem svetu so še zmeraj imeli apno, opeko in potem so ves material prevozili na novo parcelo. Posodili so ji konja in voz in v jutrih, preden so šli otroci v šolo, so glavnino že razložili na novi parceli.
Ko so se vselili, so najprej ležali kar po tleh. Tašča ji ni dovolila, da bi preselila vse, kar je bilo njenega. Starejši sin je kosme sam razdrl, vsi so bili nestrpni od težkega pričakovanja, kako so bili šele veseli, ko so se preselili. Drva so naložili kar na cizo, pa je šlo po vasi! »Otroci so imeli ves čas dovolj dela, nikoli se niso potepali. Za novo hišo sem kupila nov šporget, ker so nam starega pri tašči zaklenili. Tako smo bili tudi ob čevlje, pozneje so jih taščini prepeljali na odpad. No, možev brat mi je vsaj načrte od hiše zrihtal, da sem dobila nedotaknjene,« se spominja Anica.
Kakšen dinar je še zmeraj zaslužila s pospravljanjem v gostilnah, ni bilo veliko, a je šlo. Potem pa si je našla redno službo v Medvodah, bila je zelo zadovoljna, še sedem let je delala, pri 60 letih pa šla potem v penzijo.
»O, nisem vzela družinske pokojnine, čeprav bi jo lahko,ker nisem hotela, da bi mi kdo metal naprej, da živim na državni račun!«
Otroci so vsako jutro nosili Dnevnik, ko je prvi prerasel osnovno šolo, ga je pa drugi nadomestil.
»Enkrat mi je rekel starejši: a ti misliš, da boš vse sama z otroki naredila? Tako je to bilo.«
Ko je šla v pokoj, je bilo denarja za dvajset let službe bolj malo, komaj nekaj več kot 300 nemških mark.
»Hvala bogu, denar mi na dom prinesejo, saj imam zadosti. Prihranila sem za kurilno olje, pa pralni stroj, pa še za kakšno mašo dam, res, nič mi ne manjka. Mislili smo, da bom v zgornjem nadstropju hiše dobila stanovalko, pa sem se premislila. Rekla sem si, da je bolje tako, kaj bi se na stara leta kregala s kom, kdaj ti je bilo lepše kot ti je sedaj.
Vstanem že ob petih, si zajtrk naredim, potem grem k maši, ena prijateljica me pride iskat, dobra je, da to zastonj počne, kajne? Po maši pa greva še kam na kavo. Zakaj bi ženske ne smele hodit? Zmeraj sem se rada smejala, jokala sem pa tudi že veliko. Sedaj pa ne morem več. Ko sta mi sinova umrla, nisem nobene solze naredila. Če kakšno stvar delam, pa ne vem, če bom zmogla, pa rečem sama pri sebi, sinova moja, ki sta tam zgoraj, vidva mi pomagajta, pa Sv. Marija, pa se mi potem zdi, da vse z lahkoto naredim. Malo tudi molim, pa malo za seboj pospravim, a nerada, pospravljanje mi nič ne diši. Jamram pa ne. Še nikoli nisem rekla, da sem brez denarja, na puf pa tudi nikoli nisem ničesar delala. Plačala sem vse delavce in to orng, kot je treba. Zvečer, ko grem ležat, pravim hvala Bogu, da si mi podaril ta dan, hvala za hišo, ki jo imam, da mi dež ne teče na glavo, hvala za posteljo, marsikdo je nima, prav zadovoljna sem.«