"Tako je treba, kajti ga ni človeka, ki bi nam lahko s čarobno paličico spremenil preteklost. To, kar smo doživeli, moramo vreči čez ramo in poskrbeti, da se nam bo v prihodnosti bolje godilo,'' trdi.
Zase pravi, da je danes srečna ženska. Ugotovila je namreč, da je lahko ''kri tudi voda'', zato je nekaterih dejanj, ki jih je bila prisiljena storiti, ni sram. Še več: tudi drugim, ki se znajdejo v podobni situaciji, svetuje, da ravnajo podobno.
Da pa bo njena zgodba imela prave temelje, je potrebno poseči daleč nazaj, ko je bila še sramežljivo, neuko in bogaboječe dekle iz delavske družine. Moto njenega očeta je bil ''bodi tiho, moli, delaj in bodi pošten''. Nauke, ki so bili za Francko, ki je po bogvedi kateremu svojih prednikov podedovala trmo in dvignjeno glavo, sila moteči, je oče vtepal v njeno trdo bučo tudi s palico in s klečanjem na koruzi, oziroma na polenih. Z odraščanjem se je naučila, da je bolje kimati, sama pri sebi pa je potem naredila tako, kot se je njej zdelo prav. Zavedala se je tudi, da so zanjo veljala druga pravila kot za brate, ki jim je bilo dovoljeno vse in še malo več.
''To so bili časi, ko ni bilo misliti, da bi se vpisala v srednjo šolo. Že pri petnajstih letih sem se zaposlila v tovarni, v kateri sem potem vztrajala vse do upokojitve. Le da sem si z leti s pridnostjo in znanjem pridobila boljše delovno mesto. Bila sem lepo dekle, z dolgimi črnimi lasmi, marsikdo je name vrgel oči, a sem se bala, da bi me le izkoristil in zavrgel. Nedolžnost je bila v tistih časih nekaj samo po sebi umevnega in zelo dragocenega, tudi jaz sem jo hranila za pravega, za katerega sem upala, da bo nekoč prišel. A sem delala račune brez krčmarja. Za naše podjetje je začel voziti šofer, lep, prijazen, z namazanim jezikom. Ko sem ga videla prvič, so se mi zmehčala kolena. Čeprav mi je razum govoril, da o njem ničesar ne vem, sem komaj čakala priložnosti, da sem v njegovi bližini. Tako je naneslo, da me je povabil s seboj na vožnjo, zaljubljenost je naredila svoje, podlegla sem njegovim čarom, ob tem pa sem verjela, da bo, ker sem mu dala najdragocenejše, kar sem imela, najina zveza postala trdna in tudi javna. Žal se to ni zgodilo. Začel se me je izogibati in si iskati drugih žrtev. Ko sem ugotovila, da sem noseča, se je po tovarni že govorilo, da se bo poročil s svojo sestrično v tretjem kolenu,'' pripoveduje Francka, medtem ko meša marelice, iz katerih bo nastala marmelada.
Po tistem, ko so še doma videli, da ji raste trebuh, je v pošteni in verni družini nastal preplah. Obsedno stanje pravzaprav. Nosečnost brez ''žegna'' je bila v tistih časih, tako je pač bilo, zločin brez primere. Oče je nosečo hčer pretepel s pasom, mama jo je sicer branila, a je bila tiho, ko so jo skupaj z ostalimi družinski člani sredi noči grobo postavili pred vrata in jih dvakrat zaklenili, da ja ne bi mogla vstopiti.
''Zatekla sem se v ''portirnico'', vedela sem, da me vratar, ki je bil tisto noč v službi, ne bo dosti spraševal. Odstopil mi je dva stola (štokarla), da sem se ulegla in poskušala zaspati.''
Naslednji dan je poiskala svojega ljubljenega šoferja, toda ta jo je nagnal kot psa z besedami, da do žensk, ki ''dajo takoj noge narazen, nima nobenega spoštovanja''. Onemela je, kot bi jo prikovalo ob tla. V svoji naivnosti je mislila, da je bilo to, kar sta počela, ''dokaz ljubezni'', ne pa česa grdega.
Začela je iskati sobico, kar je bilo na vasi, kjer so se vsi poznali med seboj, zelo težko. Nihče se ni hotel zameriti njenim staršem, zato so ji vsi po vrsti odkimavali z glavo. Nazadnje se je je usmilil župnik. Pri njem je stanovala njegova mama in mu gospodinjila, v kuhinjo so prinesli star divan, ki pa je postal za Francko pravo kraljestvo.
''Vaške govorice so ubogemu človeku potem naredile veliko gorja, saj so ga obsodili, da je on oče mojega otroka. Imel je veliko težav tudi pri svojih nadrejenih, na zaslišanje so poklicali tudi mene. Bilo je prav sramotno, kaj vse so me tisti dostojanstveniki, vsi v črnem, spraševali. V Ljubljano sem se morala peljati vsaj še dvakrat, pa še nisem vedela, so bili zadovoljni ali ne. Bojim se, da so ga prav zaradi mene kasneje prestavili v neke ''božje rovte'', kjer se je, vsega spoštovanja vreden, zapil… Danes vem, da če mi ne bi toliko pomagal kot mi je, pa ne z denarjem, ampak z moralno oporo, bogve, kje bi bila danes…,''se z globoko hvaležnostjo v srcu spominja svojega dobrotnika.
Francka pravi, da je imela tudi pozneje, ko so prišle drugačne preizkušnje, ob sebi veliko dobrih ljudi, ki so ji ponudili roko. Včasih so bili to popolni neznanci, česar ni mogla nikoli razumeti.
''Ni hujšega, kot če ti domači obrnejo hrbet. Tega človek preprosto ne more razumeti. Obenem pa so mi dali ogromno notranje moči tiste, ki za svojo uslugo niso ničesar zahtevali.''
Včasih premišljujem, koliko zgodb o ljudeh, ki so jim domači ob kakšnih težavah obrnili hrbet, sem v preteklih tridesetih letih slišala, pa lahko mirno rečem, da preveč. Zgodi se, da trdosrčnežev ne premaknejo niti solze, niti skrajna revščina. Lažni ponos, na katerega se prisega, je več vreden kot lastni otroci.
Francka je rodila doma, žal pa sina ni mogla obdržati pri sebi. Ni imela ne stanovanja, ne varstva, zato ga je s težkim srcem oddala dobrim ljudem, ki so ga vzeli k sebi.
''Do njih sem prišla preko sestre, ki je delala pri našem zdravniku. Karel je imel komaj slabe tri mesece, ko sem ga morala zapustiti, kajti morala sem nazaj v službo, če sem hotela preživeti. Takrat sva že stanovali z neko sodelavko, imeli sva sobico, stranišče je bilo skupno. Za sobo sem dajala celo premoženje, a ni bilo drugega izhoda. Delali smo tudi v soboto, včasih, če se je kaj mudilo, tudi ob nedeljah. Tako sem le sem in tja dobila nekaj časa, da sem ga šla obiskat. Janko in Anita sta lepo skrbela zanj, pozneje, ko je Karel odraščal, sta večkrat izrazila željo, da je bolje, če otroka pustim pri miru. Da motim njegov vsakdan, sta mi govorila. Šele takrat, ko sem jima zagrozila, da jima ne bom več plačevala zanj, sta se za nekaj časa potuhnila,'' pripoveduje.
Ko je bil deček star deset in še malo let, ga je vzela k sebi. Takrat je živela z nekim moškim, ki je že vrsto let obljubljal, da se bo ločil od žene, a tega ni storil. Nekaj časa je bival pri njej, se naveličal, pobegnil k ženi in se znova vračal. Z njim je tudi zanosila, a je otroka izgubila nekje na polovici nosečnosti.
''Karel me sploh ni bil več vajen. To me je bolelo in jezilo hkrati. Izguba še nerojenega otroka in nerazumevanje takratnega partnerja, je v družinsko okolje vneslo grde prepire. Karel se je upiral, bil je trmast, svojeglav, nenehno pa je tudi iskal priložnost, da je pobegnil k oni drugi mami, kjer se je veliko bolje počutil in kjer so mu tudi dajali potuho. Neštetokrat sem ga šla iskat in s silo privlekla nazaj. To so bile stresne bitke, ki so mi povzročile nemalo sivih las. Po eni strani sem otroka imela zelo rada, po drugi strani pa me je spravljal v bes, kajti ni mi šlo v račun, da ima neko tujko raje kot mene,'' odkrito razkriva družinske skrivnosti Francka.
Francka mimogrede omenja, da se je sin lagal tudi učiteljici, kako ga doma pretepajo. Večkrat je bila poklicana v šolo, toda vsakič ji je uspelo, da je učitelje prepričala v svoj prav.
Sin je z leti postajal vedno bolj podoben očetu. Še celo hodil je podobno kot on, stopala je obračal navznoter. Tisti, ki so poznali zalega šoferja, ki se je tudi v zrelih letih še zmeraj rad podil za krili, so pričeli na glas opravljati. Okoli šankov v bifejih se je govorilo marsikaj.
''Nekoč se mi- kot strela z jasnega- pojavi na vratih, me grobo porine skoznje, vstopi in že prvi trenutek, ko sva bila sama, mi pokaže pištolo, ki jo je nosil za pasom. Samo še enkrat, da slišim, da je pankrt moj, ubijem oba, tebe in njega, je kričal in me grabil za vrat. Bila sem na smrt prestrašena, samo molila sem, da Karla ne bo prehitro domov iz šole, a se je prav to zgodilo. Ko sta si pogledala v oči, sta oba, in to brez besed spoznala, kdo je kdo. Podobnost med njima je bila boleče očitna. Kljub temu smo se razšli z grdimi besedami in še z dodatnimi grožnjami. Ko sem sedela na kavču in se tresla od prestanega strahu, Karel stopi predme, pljune na tla in sikne, da ga je sram, ker ima takšno mamo. Dodal je še nekaj prostaških besed o tem, kako je bil spočet, potem je pred mojimi očmi mirno izpraznil denarnico in odšel. Nisem imela moči, da bi ga poklicala nazaj, tolažila sem se, da bo postal lačen, da bo prišel na večerjo, a se ni nič takega zgodilo. Ura je bila že več kot deset, bila je trda tema, močno je deževalo, ko sem stekla do telefonske govorilnice in poklicala njegovo rejnico. A tam ga ni bilo. Ženska me je pričela zmerjati z vsemi možnimi psovkami, češ, da sem za vse sama kriva, a je nisem poslušala. Takrat še ne. Poznala sem dva Karlova najboljša prijatelja, kljub pozni uri sem potrkala pri njih, a mi ni nihče vedel povedati, kje je moj sin. Ali pa ni hotel, ne vem. Kljub sosedom v bloku, za nekatere ne bi dala roke v ogenj, sem imela vso noč odklenjena vrata. Upala sem, da se bo sin prikazal, a se ni. S težkim srcem in s tresočimi nogami sem naslednji dan stopila do njegove razredničarke, ji povedala, kaj se je zgodilo, ona pa je samo skomignila z rameni, češ, saj smo nekaj podobnega pričakovali …''