Da se dotaknem zgodbe o starejšem gospodu, pa moram najprej napisati svojo:
Vnukinja je bila zaprta že pet dni. Nič ni pomagalo, da bi šla na veliko potrebo, ne naravna zdravila, ne sirup za odvajanje in ne glicerinske svečke. Zato se je hči odločila, da pokliče zdravniško pomoč. Ampak, ker je bila pozna ura, tistega dne osebni zdravnik ni več delal. Vnukinjo je zelo bolelo, zato nismo čakali. Hči je klicala pediatrinjo v 30 kilometrov oddaljeni kraj. Najprej jo je nejevoljna sestra na drugi strani telefonske linije nahrulila, češ, zakaj nismo že dopoldan obiskali svojega zdravnika, nato pa je le prevezala do pediatrinje. Ta je ugotovila, da je najbolje, da vnukinjo pripeljemo na pregled. Pa sem ju peljal 30 kilometrov do prve pediatrinje. Na vrsto smo prišli zadnji, ker pa je pediatrinja čez nekaj minut zaključevala s svojim delom, je po hitrem pregledu ocenila, da bodo vnukinji bolj strokovno znali pomagati na 46 kilometrov oddaljeni urgenci. Napisala je napotnico z oznako nujno in smo šli.
Tam smo naleteli na mladega kirurga. Ker si je še moral ustvariti svoj sloves, se je obnašal rahlo čuknjeno. Govoril je tako potihoma, da smo mu morali brati z ustnic, njegove kretnje so bile podobne lutki. Za hip sem pomislil, da je to skrita kamera. S prsti je potrkal po trebuščku vnukinje, nato molče gledal v prazno točko nekaj minut in naposled povedal, da je on zelo grob, zato klistiranja ne bo opravil, ampak bo klical na pediatrični oddelek.
Sprejela nas je dežurna sestra, ki je tisto noč skrbela za bolne otroke. Končno prava oseba, ki je po skoraj 80 kilometrih vožnje bila pripravljena kljub nočnim uram opraviti klistiranje.
Ne bom govoril po tem, da zdravniki dajejo ukaze, večina dela pa opravljajo sestre, ki imajo petkrat nižjo plačo.
Naši vnukinji je končno odleglo in v poznih jutranjih urah smo se vračali proti domu.
Na hodniku urgence pa smo bili priča kruti realnosti. Priča smo bili resničnemu življenju. Ki preži na nas, ki čaka …
Pripeljali so starejšega moža, ležal je na postelji, strmel v prazno. Za roko ga je držala medicinska sestra in se ves čas na glas spraševala, kje so njegovi domači in zakaj je sam. kruta realnost. Samota na stara leta.
Nato sta dva reševalca pripeljala na vozičku starejšega moškega. Imel je povito glavo. Sestri na urgenci sta sporočila: »Gospod je hudo dementen in živi sam, zato ne vemo, kako je padel in kdaj. Ne vemo, ali je bil v nezavesti …«
Petdeset let in več plačujemo v zdravstveno blagajno. Plačujemo, da nato na velikem, pustem in sivem hodniku čakamo? Na kaj? Na koga?
Starejši dementni človek živi sam. Sam v hiši. Kako je to sploh mogoče? Kje je tukaj center za socialno delo? Kje so njegovi domači?
Ali si kdo izmed nas upa trditi, da ne bo podobna usoda doletela tudi njega? Si upa?
Otroci grejo po svoje, jih ni v bližini, so v drugem kraju, drugi državi ali pa jih enostavni ni. Partner umre, odide ali pa ga ni. Kdo upa trditi, da ne bo sam in dementen?
Država nas potrebuje, nato pa prežveči in izpljune. Ampak, kdo je država? Mar nismo država mi, ljudje?
Zakaj potem to dovolimo? Starejši ljudje živijo sami, z mizerno pokojnino poskušajo plačevati račune, vzdržujejo hišo. Mladi pa so brez dela. Zakaj ne združimo tega dvojega?
Če imate potomce, ste jim prepisali svoje imetje? Ste dovolili, da na stara leta poskrbijo za vas? Če jih nimate, zakaj v svoj dom ne povabite mlade družine, ki je brez službe, brez denarja. Oni bodo skrbeli za vas, vi pa jim boste dali streho nad glavo. Zakaj si ljudje ne pomagamo?
Vsi bomo nekoč stari. Demenca ne izbira. Ne izberimo samote, pomagajmo si.