Špela: Dobr dan soseda, kam jo pa greš?
Franca: O, dobr dan Špela. Ja, koko pa drgač, k peš!
Špela: Ja, vem, da peš, ampak kam Franca, kam?
Franca: Ja, maš prov, k mam. Je sama, veš. Pa sigurn kej nuca.
Špela: Ti, a boš pol šva tud kej u štacuno?
Franca: Ja, brez dga pa vrjetn ne bo švo. Če drucga ne, bo prov gotov
brez kruha. Jest ga pa tud več doma na devam.
Špela: Ja Franca, ab pol ti še men krh prnesva?
Franca: Kva s stresva?
Špela: Nč nism stresva. Ti pa res svab slišš. Sprašujem te, če b` še
men krh prnesva.
Franca: Kva nj b` t` odnesva?
Špela: Joj Franca, dej se mav ustav. Sprašujem te če b` še zame krh
prnesva.
Franca: A krh b` rada? Ja prov. Če bom šva v štacuno t` ga pa prnesem,
ane. Ampak dnar m` pa le dej, veš.
Špela: Na, tle maš. Pa kr an hlebc soseda m` prnes.
Franca: O ne Špela, za soseda pa ne! To pa ne! Ta nj gre pa kr sam ponga. Ma pa mvajš noge k jest.
Špela: Franca! Sm t` rekva en sosedov hlebc.
Franca: Ja, ja, Špela, res je en bebc. Še pozdrav me ne k grem mem.
Špela: Franca, posluš!
Franca: Ja, ja, uš je, uš, maš prov. K` se prprav, dreza vate, da se ga še znebiš ne. K` ga pa rabš, te pa še pogleda ne.
Špela: Joj, men se bo še zmešav. Ti pa res nč na slišš.
Franca: Kva išeš?
Špela: Joj Franca, ti spa res gluha.
Franca: Ja, suha sm, suha. Ampak jem pa, da veš. Pa tud apetit mam.
Špela: Ti Franca, a ti sploh veš kam greš?
Franca: I, kuga neb vedva! Damu. Pa sme poklicava, pa sm se mav ustavva, da b` poklepetava, ane.