Pakistan - nemirna dežela pod Hindukušem

Po karakorumski cesti v Pakistan
Iz kitajskega Kašgarja smo se pripeljali na prelaz Kunjerab (4655 m) do kitajsko-pakistanskega mejnega prehoda. Marsikaj se je spremenilo: asfaltirana cesta je kar izginila, vozila so zapeljala na levi vozni pas, nič več nas ob poti niso opazovali debeli zlati svizci, ki jih je bilo ves čas vožnje po širnih planjavah in strminah Pamirja na stotine. Na prelazu Kunjerab ni carinske kontrole, Kitajci so nas temeljito pregledali v Taškurganu, Pakistanci pa preverijo potnike šele v Sostisarju, v dolini, kjer se konča kanjon divje reke Kunjerab.

Zdaj se vozimo po pravih »kozjih stezah«, da je bolje mižati kot gledati v globino, kjer šumi in se peni neukrotljiva reka, nesoč v dolino pesek in blato z gora. Levo in desno vrhovi, temni, skoraj črni, obronki gorske verige Karakorum (Črno gorovje, ker ga tvori črni granit). Pokrajina je obsijana s soncem, nebo modro, da se kar blešči – prava idila, če ne bi bila pot, po kateri se peljemo, grozljiva: luknja pri luknji, ponekod manjka polovica vozišča, drugod plaz na cesti, da moramo počakati na odstranitev kupov kamenja. Tu in tam teče prek vozišča potoček in se nato prelevi v slap, ki grmi v prepad, da bi s svojo vodo obogatil divjo reko v globini…

Razburljivo, vznemirljivo. Pomisliš, kako malo je treba, pa se lahko zgodi, da zgrmimo v prepad. No, to je samo hipec, ko se ti želodec dvigne skoraj do grla, potem pa stiska brž popusti. Ves čas se vozimo po nacionalnem parku Kunjerab, kjer skrbijo za izumirajoče snežne leoparde, različne vrste kozorogov, fazanov in znane debeloroge ovce, o katerih je pisal že Marko Polo. Preden zapustimo območje parka, moramo tujci poravnati pristojbino v višini 4 USD. Celo potrdilo dobimo, česar nismo vajeni, saj ves čas popotovanja po Osrednji Aziji ni bilo računov ne v hotelih, restavracijah, prodajalnah, celo na mejnih prehodih ne, kjer smo morali kaj poravnati. Denar gre v večini primerov v zasebne žepe. Tako je pač. Korupcija je tukaj tako samoumevna kot svež gorski zrak.

V Sostisarju so cariniki zelo prijazni: vprašajo le, kaj imamo v nahrbtnikih, ne zahtevajo pa, da bi jih odprli. Končno slišimo spet tekočo angleščino, ko smo debele tri tedne v centralnoazijskih državah trenirali le ruščino. Znanje angleščine je posledica angleške kolonizacije, tako kot vožnja po levem voznem pasu in na stotine džipov, ki so najobičajnejše in najbolj praktično prevozno sredstvo po pakistanskih »kozjih stezah«. Ah ja, pa čudovito okrašeni tovornjaki, ki pritegnejo pozornost in so vsak zase prekrasna pojava na cesti. Imajo celo posebne delavnice, v katerih poskrbijo za poslikavo teh nenavadnih vozil.

Cariniki buljijo vame. Sin Andrej takoj ugane:« Ne preostane ti nič drugega, v Pakistanu boš morala nositi bluze z dolgimi rokavi, dolge hlače in ruto na glavi.« Pakistan je namreč ena najbolj tradicionalno islamskih dežel, kjer ženska nima besede, je prej objekt kot subjekt!

Naš avtobus je svojo pot končal v Sostisarju. Kaj zdaj? Eden od prijaznih sopotnikov nam je predlagal, naj se ne zadržimo v Sostu, ker ni hotela, v katerem bi turist dostojno prenočil, ampak naj se kar odpeljemo dalje v Karimabad/Baltit v Hunzo, kjer bomo toplo in prijazno sprejeti . Dober nasvet. Zlahka smo našli minibus, ki je zbiral potnike za Karimabad.

V dolini marelic
Kaj bolj romantičnega, kot je dolina Hunza, si turist v Pakistanu kar težko zamisli. Zelena oaza miru, obdana z zasneženimi sedem- in osemtisočaki, med katerimi je posebno mogočen 7788 metrov visok Rakapoši, vse leto zavit v sneg in led, ki se pne prav nad Baltitom. Na pobočjih pa nepregledni nasadi marelic, ki se oranžno bleščijo v toplem sončnem siju. Vse to zelenje in bujno rast omogoča dobro premišljena in odlično urejena mreža namakalnih jarkov, ki zbirajo in peljejo dragoceno vodo z ledenikov v dolino. Domačini so zelo podjetni – tu turizem cveti, kot le kaj.

Mestece karimabad/Baltit pod mogočno, šeststo let staro trdnjavo Baltit, grajeno v budističnem slogu - posledica dobrih stikov kraljevine Hunze z budistično kraljevino Ladak v Indiji - je zelo dobro obiskano, posebna zanimivost pa je tudi niže v dolini ležeče staro mesto Ganiš, kjer so živeli manj premožni prebivalci kraljevine Hunze. Le-ta je mnoga stoletja, zahvaljujoč strateško odlični legi, kljubovala vsem napadom roparskih tolp, divjih plemen, celo Angležem v začetku kolonizacije. A tudi prebivalci Hunze so bili stoletja strah in trepet trgovcev in drugih popotnikov, ki so se posluževali poti skozi dolino ( danes karakorumska cesta - nekoč pomemben krak znamenite svilne ceste), saj so napadali karavane, ujetnike pa zasužnjili. Šele leta 1891 je Angležem uspelo pokoriti državico Hunzo. Vladavina mirov ( knezov) pa se je končala leta 1974.