Čez nekaj minut smo bili pod streho in na varnem. Kje? V prikolici praznega tovornjaka, ki je obtičal v plazu. Ne moreš verjeti! Nikoli v življenju si ne bi bila mislila, da so na svetu tako razumevajoči, prijazni, velikodušni ljudje. Spomnila sem se knjige Grega Mortensona Tri skodelice čaja, v kateri opisuje svoje življenje v Pakistanu. Tako je zapisal: »V Pakistanu spijemo tri skodelice čaja: med pitjem prve ste še tujec, med pitjem druge postanete prijatelj, med pitjem tretje pa vas sprejmejo v družino, in za družino so pripravljeni storiti vse – celo umreti.«
Ob tej misli sem si oddahnila. Oblekli smo si topla oblačila iz nahrbtnikov, se zavili v vse, kar je bilo na razpolago, voznik tovornjaka pa nam je priskrbel celo topel riž, svežo vodo in svetilke. Vsa ta pozornost je bila silno pomirjujoča. Vojak, ki je legel med Jožija in svojo ženo, je položil velika vojaška noža k svoji glavi in nas pomenljivo ošinil. Končno smo le zaspali.
Ujeti v Čitralu
Ob petih zjutraj smo bili vsi na nogah. Urno smo se oblekli, se zahvalili voznikoma tovornjaka, si oprtali premočen tovor in krenili na pot.
Ko se je povsem zdanilo, smo lahko ocenili vso razsežnost katastrofe! Prejšnji dan je bil ovira na poti le en plaz, zdaj jih je bilo na desetine. Ponekod ceste preprosto ni bilo več. Plezali smo preko ogromnih kupov skal, brodili po blatu in obuti, kakor smo pač bili, prečkali hudournike, ki so drli z gora. Smilili sta se mi ženska in dekletce, ki sta v svojih nerodnih dolgih oblačilih in natikačih komaj komaj zmogli težko pot. Ponudila sem jima svoje – bolj praktične stvari, a nista sprejeli. Ponekod ju je moški moral nesti v naročju, sicer ne bi prišli dalje. Naproti so nam hiteli ljudje in povedali, da je cesta neprevozna v dolžini vsaj treh kilometrov, šele tam čakajo taksiji in minibusi, da prepeljejo ljudi v Čitral.
Stisnili smo zobe in se prebijali dalje. Šlo je. Ko že misliš, da nikakor ne gre dalje, te šele zgrabi bes in iz njega lahko črpaš neslutene moči. Skupina moških nam je dala suhe murve »za energijo« - so rekli in nas spodbujali, češ da smo že skoraj na koncu poti. In res, po dobri uri in pol naporne hoje smo zagledali kolono vozil, ki so čakala na potnike z Lovarija.
Nepopisno smo bili hvaležni pakistanski družini, ki nam je tako nesebično pomagala v hudih trenutkih! Skupaj smo se odpeljali s taksijem proti Čitralu in se nekaj kilometrov pred mestom res prisrčno poslovili. Takšnih stvari človek pač ne more poplačati – a tudi pozabiti ne!
Umazani, mokri in zgarani smo bili presrečni, da nas je soba v Činar Innu še čakala. Hotel je bil poln do zadnjega kotička. Receptor je pojasnil: » Zaprta je tudi cesta proti Gilgitu. Veliko turistov je ujetih v Čitralu, kot vidite. Sinočnje nevihte so bile uničujoče! Nič ne deluje, ne telefoni ne internet, povsem smo odrezani od sveta. Ne morete iz Čitrala… Edina možnost je po zraku.«
» Saj ste sami rekli, da letalo že več kot teden dni ni ne pristalo ne vzletelo!« se je razburil Jože. Moški je pa razmišljal bolj praktično:« Po mojem bodo oblasti morale nekaj ukreniti, ker vas je ujetih tu že več kot sto. Svetujem, da si kupite letalske vozovnice, in ker ste tujci, in ker boste plačali petkratno ceno, boste zanesljivo dobili sedeže v prvem letalu, ki bo poletelo iz Čitrala.« Kot da se je zasvetila lučka na koncu dolgega, mračnega tunela!
Kakor je povedal receptor, tako se je zgodilo. V pisarni pakistanske letalske družbe je bila nepopisna gneča. Vse bi letelo, če bi imelo kam. Kot tujce so nas pa prednostno obravnavali in dobili smo vozovnice za naslednji dan, 16. avgust. Če bo letalo poletelo, seveda!
Ves dan smo tuhtali, kaj naj storimo, če naslednji dan letala ne bo.
Po pranju perila, sušenju prtljage v cvetličnem gaju hotela, in ko smo se kolikor toliko unesli, smo šli zabijat čas v mesto. Saj v Čitralu ni kaj dosti videti. Mesto moških je bilo tudi ta dan obsijano s soncem, da sem se pošteno potila v bluzi z dolgimi rokavi in z ruto na glavi.
Edina ženska daleč naokoli. Pri šoli smo si ogledali nogometno tekmo, na kateri so bili tako igralci kot navijači izključno moški. Sprehodili smo se do lepe džamije s številnimi, prekrasno nazobčanimi stolpiči, si ogledali staro mestno obzidje, pokukali v številne, na ulico odprte prodajalne tkanin, rut in ogrinjal vseh vrst. Napetost je počasi popustila.
»Saj smo na varnem, denarja nam ne bo zmanjkalo…« sem jima razlagala. «Ostanemo in čakamo. Ne morejo dopustiti, da bi bil Čitral tedne odrezan od sveta. Prej ali slej bodo poslali iz Islamabada ali Pešavarja kakšno letalo.«
Ob dobri večerji v siju petrolejke, kajti elektrike še vedno ni bilo, smo se že lahko šalili na račun podaljšanih počitnic. Če smo preživeli grozovito neurje, se prebili skozi desetine plazov, bo čakanje na polet še najmanjše zlo!
Nasmeh bogov
Rodilo se je prekrasno sončno jutro. Andrej je pohitel ven, da bi preveril nebo nad Lovarijem. Nobenega oblačka, niti najmanjše sapice. Poln upanja je šel na klepet v recepcijo hotela in čez čas sta skupaj z receptorjem spet študirala nebo nad Čitralom. Pridružil se jima je direktor hotela, ki je takoj po osmi uri sporočil, da telefon spet deluje, poklical informacijski oddelek letalske družbe, a niso vedeli še nič povedati. Bili smo na trnih, živčni tristo na uro, drugi gosti hotela pa prav tako. Telefon je zvonil vsakih petnajst minut. Ob devetih smo izvedeli, da je iz Islamabada poletelo vojaško transportno letalo proti Pešavarju! Čez pol ure, da je letalo pristalo, potniki pa se že vkrcavajo … Letalo se je dvignilo in leti proti Čitralu …
»Pripravite prtljago!« se je smejal receptor. »Dober občutek imam. Sicer se večkrat zgodi, da letalo ne pristane, samo zakroži nad Lovarijem … a danes je prekrasen dan.«
Res je bil! Imeli smo vesoljno srečo!
Še ko smo se v nerodnem trupu na še bolj nerodnih in neudobnih sedežih vojaškega letala privezovali in so motorji divje zarohneli, se je zdelo vse skupaj kot pravljica. Končno rešitev, čeprav v zadnjem hipu. Kot da so se nam bogovi naklonjeno nasmehnili …