V hišo žensk nismo smeli vstopiti, pojasnil nam je pa, da gredo vanjo ženske, ko imajo menstruacijo, so torej nečiste, in v tistih dneh se ukvarjajo z ročnimi deli, doma pa gospodinjska opravila prevzamejo tašče ali druge ženske iz družine. Tradicija je pri Kalaših izjemno močna. Imajo osnovno in srednjo šolo, obe se nahajata v Bumboretu. Negujejo svoj jezik ter kulturo. Otroci se uče seveda tudi uradnega državnega jezika URDU, kar jim omogoča nadaljnje izobraževanje. Poročajo se pa predvsem v okviru treh dolin. Kalaši niso muslimani, njihova vera ima korenine v animizmu, zato živijo v harmoniji z naravo in spoštujejo naravne sile. Seveda konzumirajo tudi alkohol, sami kuhajo sadjevec.
Povsod so bili zelo gostoljubni. Čaj, sadje, prijazna beseda so nas pričakali pri vsaki hiši, nič jim ni bilo zoprno, da smo vstopali v njihova bivališča in radovedno opazovali. Le za fotografiranje je bilo treba vselej prositi za soglasje in seveda odriniti tudi kakšen dolar.
Zanimivo je tudi to, da se Kalaši, ki so v glavnem kmetje, brez težav preživljajo v okviru svoje skupnosti. Imajo lepo obdelana polja, ki dajo živež, vode je po dolini dovolj, celo nekaj vodnih mlinov smo si lahko ogledali, imajo elektriko, lokalni prevoz, kar nekaj sredstev pridobijo seveda tudi od turistov s prodajo tradicionalnih oblačil, nakita ter gostinskih uslug.
Ogledali smo si tudi čisto nov kulturni center, ki ga je zgradila grška država.
Na prelazu Lovari (3118 m)
Čas nas je priganjal, in ker letalo iz Čitrala zaradi slabega vremena že teden dni ni poletelo proti Pešavarju, od koder smo nameravali leteti v Karači, smo kupili vozovnice za vožnjo z minibusom.
Stisnjeni kot sardine smo odpeljali iz Čitrala proti Pešavarju oziroma proti zloglasnemu prelazu Lovari. Za čudo smo imeli oštevilčene sedeže in za čudo so tokrat nekatere ženske sedele tudi zadaj, odvisno od kupljene vozovnice. Nihče se ni vznemirjal. Res pa so bile prav vse temeljito »zakrinkane« v burke, da nisi vedel, če so mlade ali stare.
V mislih sem že letela proti domu, se veselila snidenja z drugim sinom, prijatelji in sorodniki. Pešavar, Karači, Istanbul, Zagreb in končno Lendava!
Pot je bila prijetna, zunaj sonce, modro nebo, tihi sopotniki, mi trije polni evforije, ker je šlo vse lepo gladko. Do 76. kilometra poti!
Minibus se je ustavil in ni bilo treba dolgo ugibati, za kaj gre. Prelaz Lovari je bil zaradi plazu ZAPRT! Voznik nam je svetoval, naj gremo ven na sonce, ker bo trajalo, da usposobijo cesto. Daleč pred nami je bila neskončna gneča. Seveda smo šli gledat, kako kaže. Tam, kjer naj bi bila cesta, je ležala ogromna gomila skal, blata, hlodov, polomljenih vej, ki jih je bil plaz prejšnjo noč prinesel z gora. Ljudje so z golimi rokami metali skale s cestišča, polnili blatne jame z drobirjem, a vse skupaj je bilo videti brezupno.
Po dobrih treh urah je pripeljal buldožer, a medtem so se v blatu in med skalami že zagozdila vozila, katerih lastniki so na vsak način hoteli priti čez prelaz preko plazu. Stroj se je komaj prebil do plazu, da bi začel čistiti cesto.
Okrog petih popoldan je stroj končno utrl »stezico« skozi plazišče.. Naš voznik je predlagal, naj gremo peš čez prelaz, kajti s praznim vozilom se bo laže prebil, na drugi strani se pa spet vkrcamo. Storili smo tako. Vse bi bilo v redu, da se ni nebo nad Lovarijem v dobri uri zmračilo! Potem se je ulilo, kot bi se utrgal oblak.
Zatekli smo se v leseno kočo, ki naj bi bila gostinski lokal, in tedaj se je ulilo, ampak s takšno močjo, da je podrhtevalo vse okoli nas. Tla pod nogami so bila v nekaj sekundah mokra, voda je naraščala, grmelo je in bliskalo, da nas je bila večina na smrt preplašenih. Kakšnih sto, sto petdeset se nas je stiskalo med lesene stene gostilne. Ogromne mase vode so drle po strmini in z bobnečo močjo udarjale na streho lesene stavbe, nato pa kot slap lile na cesto ter odnašale s sabo vse, kar so mogle premakniti. Vse okoli nas je vpilo, molilo,ženske so jokale, otroci cvilili. Prava histerija, ki je trajala dobre pol ure. Potem je počasi prenehalo grmeti, bliskati, dež je le še pršil.
Naš minibus je bil skoraj do višine vrat zasut s skalami in blatom…kot vsa druga vozila zunaj. Ni bilo niti minimalne šanse, da bi nadaljevali pot! Voznik je zelo resno rekel:« Ne moremo nadaljevati poti, saj vidite. Vrnem vam denar, poskusite se prebiti preko prelaza nazaj v Čitral. Ni druge možnosti, žal.«
Nazaj v Chitral? Prek plazu? V temi? Samo stali smo in se spogledovali. Tedaj je pristopil mlajši moški, ki je z ženo in hčerjo sedel v zadnjem delu našega minibusa, in rekel angleško: »Pridite, gremo skupaj. Tudi jaz se bom z ženo in hčerjo vrnil v Čitral. Po takšnem neurju cesta vsaj tri do štiri dni ne bo prevozna, verjemite mi. Domačini vemo, kako to gre. V Čitralu boste na varnem.«
Torej nazaj v Čitral. Pobrali smo svojo prtljago in krenili po plazišču navzdol. Že brez tovora bi bilo težko plezati prek kupov skalovja, se prebijati skozi vodo in blato, s polnimi nahrbtniki in torbami pa je bila pot pravi obup. Večino vsega sta nosila Andrej in Jože, kljub temu sem se komaj vlekla za njima. Strah mi je povsem ohromil ude.
Domačin z ženo in hčerjo je hodil pred nami in nas ves čas spodbujal, opozarjal na hudournike, spolzka tla, saj se je v temi komaj kaj videlo. Mimogrede je povedal, da je vojak, da je oborožen in naj nas nič ne skrbi, češ da smo ob njem zelo varni. Slutila sem, da so vse okrog nas ljudje, a vsak je gledal predvsem nase. Hodili smo molče, zaskrbljeni in zgroženi nad tem, kar nas je doletelo. Nenadoma se je naš vodnik ustavil, rekoč:« Ne moremo dalje, žal. V bližini je kmetija, poskusil bom dobiti kakšno sobo, da prenočimo.« Res se je v mraku pokazal obris zgradbe. Kmetija na samem, na zasuti cesti pred njo pa kolona tovornjakov, ki so obtičali.
Čakali smo, da sta se kmet in naš prijatelj pogovorila. Žal sobe ni bilo. Nekdo nas je prehitel. Kaj pa zdaj? Andrej je predlagal, da si nataknemo naglavne svetilke in nadaljujemo pot, a naš vodnik je pojasnil: » Vso noč bodo drseli plazovi. Ne bi rad, da nas kje zasuje. Še našel nas ne bo nihče. Moramo prenočiti!« »Ampak kje vendar?« se je spraševal Jože.