Za Hunzo velja, da dosegajo njeni prebivalci najvišjo starost na svetu. Za visoko starost se lahko zahvalijo zdravi hrani, ki jo uživajo, vodi z ledenikov, katero pijejo, in težkemu delu na strmih pobočjih. Da je hrana res nekaj posebnega, smo se lahko prepričali tudi mi. Prehranjevali smo se v skromnem gostišču, kjer smo lahko pokusili domače jedi: marelično juho, lešnikov in marelični čaj, domače sire, polnozrnate fittije, čapatije (različni kruhi), slana jedrca marelic in še kaj. Domače jedi so zares zelo okusne, skoraj v vsaki pa se skriva tudi kakšen košček marelice. Mesa zaužijejo zelo malo, saj ga ni pri roki. Gojijo sicer nekaj drobnice, precej je tudi divjadi, a vendar premalo, da bi bilo meso v izobilju. Živijo skromno, premišljeno in v sožitju z naravo.
Staro mestno jedro se ponaša s številnimi lepo urejenimi prodajalnami spominkov. Po ugodni ceni lahko kupiš svilene rute, šale, izdelke iz kašmirske volne, tipične kape, ki jih nosijo seveda le moški, nakit iz modrega lapisa lazulija, ki prihaja iz 7000 let starih rudnikov v Afganistanu, krojač pa ti lahko v nekaj urah sešije tipično pakistansko oblačilo – šalvar kamiz, hlače in dolgo tuniko ter brezrokavnik, če bi si zaželel biti podoben domačinom. Ženske so oblečene v burke, do gležnjev segajoče halje, samo oči se vidijo skozi zamrežen naglavni del oblačila.
Po treh čudovitih sončnih, toplih in nadvse prijetnih dneh, ki smo jih preživeli v Hunzi, je bilo treba vzeti pot pod noge. Naš naslednji cilj je bil Gilgit.
Mesto brez duše
Ko smo po nekajurni vožnji prispeli v Gilgit, je bil že prvi vtis ob srečanju s krajem zelo neprijeten. Umazanija, smrad iz odprtih jarkov mestne kanalizacije, kaotičen promet na ulicah, gneča … Po Hunzi res veliko nasprotje!
»Čim prej se poberimo od tod!« sem rekla in moja moška sta brez ugovora soglašala.
Med vožnjo iz Karimabada v Gilgit smo v praksi preverili teorijo o veliki neenakosti med spoloma, ki velja v Pakistanu. Potovali smo v minibusu, ki takoj v začetku ni bil poln. Moj mož Jože je sedel k meni v drugo vrsto, Andrej pa se je spravil na zadnji sedež, rekoč, da so prednje vrste rezervirane za ženske. Sedeži na vozovnicah niso bili označeni. In res, na eni naslednjih postaj je voznik nagnal Jožeta sedet v zadnjo vrsto, da so lahko ženske z otroki sedele spredaj. Ko sem čez čas obsedela sama v drugi vrsti, vstopali pa so moški, nihče ni hotel sesti k meni, raje so se stiskali zadaj kot sardine v konzervi ali pa splezali med prtljago na streho minibusa.
Kakor je bilo zoprno mesto, tako topla in prijetna je bila mirna oaza hotela Madina, kjer smo se znašli turisti z vseh strani sveta. Mešanica jezikov je bila pravi obliž za dušo. Tudi nekaj Nemcev sem srečala, pa smo izmenjali spoznanja. Gilgit je odlično izhodišče za planince, ljubitelje trekinga, popotnike, ki želijo v Baltistan, in tiste, ki bi radi šli v Nepal, in ker ima Gilgit tudi letališče, je dobra odskočna deska za Islamabad. Res pa je, da letala vozijo bolj poredko, mesto leži namreč v » luknji« med zasneženimi vršaci, kjer predvsem vreme odloča, kdaj letala lahko poletijo. Zelo podobna situacija je v Čitralu.
Razmišljali smo, v katero smer bi nadaljevali naše popotovanje po Pakistanu. To je pač ena od številnih prednosti, če potuješ v lastnem aranžmaju. Lahko greš, kamor se ti zdi, nihče ti ne narekuje poti. Andrej je sanjal, da bi se odpeljali v Čitral in obiskali doline Kalašev, midva z možem pa sva bila bolj navdušena za Baltistan, štiridnevno turo po divji pokrajini, ogled zloglasne gore Nanga Parbat (od daleč seveda). V hotelu so nam povedali, da je cesta proti Čitralu zaradi neurij in plazov že nekaj dni zaprta, da ne bomo dobili prevoza.
A potrebno je bilo izbrat alternativo - tako je šel Andrej preverit, ali so morda informacije o stanju cest v Čitral napačne. Ko se je čez debelo uro vrnil, sem takoj razbrala z njegovega obraza, da potujemo prav tja!
Najvišje ležeče polo igrišče na svetu
Potovati dvanajst ur je že samo po sebi mučenje, potovati po cestah, ki niti malo ne zaslužijo tega imena, pa je pravo trpljenje, preizkušnja telesa, duha in živcev. Do polovice poti, tja do Gupisa, je bila cesta še asfaltirana, potem smo se pa začenjali po makadamu vzpenjati proti prelazu Šandur, imenovanem po Aleksandru Velikem. Iz zgodovine vemo, da so se tod premikale čete Aleksandra Velikega (4. stol. pr. n. št.), ko je bil na pohodu v Indijo.
In avtobus je znižal hitrost na 20-30 km/h. Vožnja se je vlekla, vlekla … Potem pa nas je voznik razveselil z obvestilom, da bomo na prelazu 3o minut počivali in to nam je vlilo novih moči. Res, ko smo prilezli na vrh, 3810 metrov pod oblake, je pogled na prekrasno pokrajino, obdano z zasneženimi sedemtisočaki, odtehtal vse muke dolge poti.
»Poglejta, pred nami je najviše ležeče polo igrišče na svetu. Tu se vsako leto spopadeta polo-moštvi Gilgita in Čitrala,» je navdušeno povedal Andrej.« To je vselej prvovrsten turistični dogodek, ki se ga udeležuje vsa družbena smetana Pakistana.«
V nižini, ob temno modrem jezeru, leži znamenito polo igrišče, nedaleč proč pa so plastični šotori, ki služijo pripravi moštev, drugi pa so bivalniki konjev. Vse območje je lepo urejeno, v neposredni bližini pa stojijo tudi preprosta, iz blata zbita bivališča nomadov. Po širjavi se pasejo črede drobnice in goveda. Pastirji so nadvse gostoljubni, za drobiž postrežejo vroč čaj in suhe kekse. Veseli so obiska, saj pripelje avtobus mimo le enkrat dnevno in še to le takrat, ko je cesta prevozna. Čaj je najpogostejša pijača Pakistancev, alkohola pa v Pakistanu uradno itak ni mogoče dobiti, pili smo ga le pri Kalaših, saj le-ti niso muslimani.