»Peljite jih v mestni park, tam se veliko se dogaja … naj se malo sprostijo na svežem zraku,« sem predlagala. Ampak ne, vsi so navalili na televizijo, ki je seveda nihče ni gledal, ampak so besedovali drug čez drugega, tako da je bil živžav po eni uri že res neznosen.
»Mama ima prav,« je končno sklenila Ani, starejša snaha, «pojdimo ven, sprehodimo se, da vidimo, kako je okrašeno mesto. Cele dneve posedamo pred televizorjem.«
In so šli. Zadihala sem in se lotila zadnjega dejanja – preliva na veliki čokoladni torti, ki je bila cenejši nadomestek čokoladnih poljubčkov. Tedaj je zazvonilo na vhodnih vratih. Prepričana, da je Dušan, nisem šla do vrat, ko pa se je zvonjenje ponovilo, ni bilo druge, šla sem preverit, kdo stoji pred vrati. Bila je soseda iz stanovanja pod našim. Vsa objokana, z robcem v roki.
»Lahko vstopim, prosim … samo za minutko …« je rekla in vstopila brez povabila. Posmrkala je, zaokrožila s pogledom po moji kuhinji, nastlani s posodo, potem pa korajžno krenila v dnevno sobo in meni nič tebi nič sedla na kavč. Še huje: prižgala je cigareto in krepko povlekla dim vase. Totalno presenečena, še s kuhalnico v roki, sem skočila po pepelnik.
»Soseda, baje ste zjutraj govorili z mojo hčerko Sento. Drži?« ustreli vame tako obtožujoče, da prvi hip sploh ne dojamem, kam meri. Pa nadaljuje: »Sosed Kovačič, ki je kadil na balkonu, vaju je videl skupaj pri smetarniku …«
»Res sem našla okrog šestih zjutraj neko dekle spati pred smetarnikom …« začnem mencajoč, a me ženska grobo prekine: »Nič - neko dekle - moja Senta je bila, ne delajte se nevedno, saj jo vendar poznate!«
»V temi bi jo težko prepoznala … in nisem je, verjemite. Bila je precej čudna.«
»Ste videli, kam je šla? Kajti domov ni prišla!«
»Videla sem, da je punca stopila v blok, a je bila prehitra zame. Ne vem, v katero stanovanje je vstopila.«
»V nobeno! Kar pobegnila je od doma … skupaj z mlajšo smrkljo Silvijo! Zato pa sem tu pri vas. Nekaj gotovo veste o tem, a mi nočete povedati, kajne? Ker nas ne marate. Nihče v tem prekletem bloku nas ne mara, nihče mi noče nič povedati …« joka, nato se jok stopnjuje v ječanje in končno glasno tuljenje. Sedem in jo skušam objeti okoli ramen, ker se zgrozim ob povedanem, a me jezno odrine in se presede meter proč od mene.
»Poslušajte, s tem nimam nič,« se odločno postavim zase. »Vaše družinske probleme boste morali rešiti sami. Dekle – če pravite, da je bila Senta – mi je povedalo le, da ji zjutraj ob pol treh niste odprli vrat v stanovanje. Prenočila je na stopnicah pred smetarnikom. Pokličite na policijo, gotovo bodo pomagali.«
»Policijo, ja. Preden se spomnijo ukrepati, bo silvestrovo …« zajavka in se krepko usekne v robec.
»Vseeno, morate poklicati na policijo!« vztrajam. »Ne boste kar obsedeli in čakali, ne? Kako ste pa ugotovili, da sta hčerki pobegnili od doma?«
»Pustili sta sporočilo, smrklji! Da gresta od doma, ker ne zdržita več, ker … no, ker je po njunem naš dom živalski vrt!«
Pomislim na štiri mačke in psa, a najbrž sta dekleti mislili širše … morda na kaotične razmere, v katerih se je znašla družina. Morda sta se bali selitve. Bog ve, mladi so tako občutljivi …
»Lahko poveste vsaj, kaj je imela oblečeno?« izdavi med jokom.
Brskam po spominu. Tema je bila. Spomnim se samo, da je nosila hlače in dolgo puhovko, kape nisem videla, niti šala ali rokavic ne. Barve? Kako bi videla barve, ko je bilo vendar temno … Vsa zmedena povem tisto malo, kar pač lahko povem in potem ženska preprosto odide, ne da bi rekla hvala ali nasvidenje. Ljubi bog, kakšna kultura! Počutila sem se kot napol zločinka, ker ji v bistvu nisem povedala ničesar oprijemljivega. Saj bi se morda bolj potrudila, če ženska ne bi bila tako napadalna s svojimi neutemeljenimi obtožbami. Sem trdosrčna? me je prešinilo. Najbrž se ji je mešalo od skrbi, jaz pa ocenjujem njeno vedenje in kulturo …
Medtem ko so me preplavljali dvomi, je stanovanje spet oživelo. Sprehajalci so se vrnili iz parka, otroci z rdečimi nosovi in turškim medom v skodelicah, štirje odrasli pa rdečih lic, kot da bi si privoščili več kot le kozarec kuhanega vina …