RESNIČNA ZGODBA: Božični večer

Ko se spuščam po stopnicah iz bloka s črno vrečko, polno smeti v rokah, pomislim, da bo danes gotovo dober dan: oba sinova se pripeljeta z družinama in čez praznike bo 'hiša' nabito polna do zadnjega kotička. Trisobno stanovanje pač težko prenese tolikšno gnečo, posebej še, če ta traja več kot dva dneva. A za praznike bomo potrpeli, že naprej sem si obljubila tudi, da bom zelo mirna, ne bom vzkipela za vsako figo, žrtvovala se bom za ljubi mir in družinsko sožitje.
Božični večer v krogu družine. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Božični večer v krogu družine. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Pri vratih pritličnega stanovanja me udari po ušesih hrupna božična Želimo vam srečen božič v disko izvedbi. Tako zgodaj že! Pa kaj je ljudem! Saj je komaj pol šestih! Vem, da živi v stanovanju sedemčlanska družina, ki jo nameravajo deložirati, ker ne plačuje ničesar. Ne stanarine, ne elektrike, ogrevanja, ne vodarine, skratka, družina živi na račun ostalih 41 stanovalcev bloka, kar seveda ni fer in ni sprejemljivo. Jezi me pa to, da imajo štiri mačke, ki puščajo nesnago po kletnih prostorih, in povrh vsega še psa, ki pogosto predivje laja. Posebno, ko je sam doma. In mati petih otrok, ki je najemnica stanovanja, po cele dneve presedi na balkonu, opazuje mimoidoče ter kadi kot Turek. Socialni problem – pravijo -, ker je mož baje v arestu, le redkokdaj ga vidimo.

Zunaj sploh ni mraz. Čudno vreme. Ko bi se vsaj pošteno ohladilo, da bi lahko zapadel sneg! Božič brez snega je bolj tako. Pohitim do smetarnika, in ko se v mraku previdno spuščam po stopnicah do temnega prostora z zabojniki, mi ob pogledu na obris sence, ki leži na dnu stopnic, zastane srce. Korak mi obvisi v zraku. Tisto 'nekaj' je nepremično, veliko, torej ni žival – ali je po nemarnem odložena velika vreča smeti ali pa človek. Zelo počasi in zelo previdno stopim še stopnico niže. Stvar se ne premika, torej je vreča smeti. Visoko dvignem nogo in jo prestopim, da pridem do vrat v smetarnik. Pomislim, kako leni so ljudje: vrečo odložijo tik pred zabojniki, samo vrata bi bilo treba odpreti … Jaz pa že ne bom pospravljala za nikomer!

Odložim smeti in zaprem vrata za sabo. Prav nemarno škripajo. Treba bi jih bilo podmazati … V desetinki sekunde otrpnem. Začutim dotik na nogi, kot bi se okoli nje zavila tuja roka. Hočem vrisniti od groze, a pride iz mojega grla le čudno tenak pisk, bolj podoben prosečemu cviljenju kot vpitju.

»Pohodili ste me,« slišim jezen ženski ali dekliški glas. V mraku bi lahko bil tudi zelo mlad osebek moškega spola. Glasovi najstnikov so se mi zmerom zdeli zelo podobni. V hipu se streznim: »Kaj pa ležiš tu pred smetarnikom!« Sliši se kot sitno bevskanje tečne – ne prestrašene – ženske. Napenjam oči, da bi kaj videla, prepoznala obraz, a mi ne uspeva. Že tako slabo vidim, v temi pa sploh. No, hvala bogu, ni noben duh, nobena pošast, samo človek. Zdaj šušti ob meni, kot bi oseba lezla iz sintetične spalne vreče, sope in se očitno jezi, ker se je zapletla v zadevo.

»Domači mi niso odprli vrat v stanovanje!« godrnja. »Domov bi morala priti opolnoči, pa sem se privlekla šele ob pol treh zjutraj … Mama mi nalašč ni odprla vrat, stavim dvajset evrov. Še sreča, da je v skupnih prostorih vse polno žimnic, odej, starih spalnih vreč in podobne krame.« Dekle torej. Dekle iz bloka.

»Zakaj pa nisi prespala v skupnih prostorih, na toplem?«
»Figo na toplem, saj so vsi radiatorji zaprti. Doli povrh vsega smrdi po pasjem scanju in še čem … fuj! Saj ni bila tako hladna noč … In ni bilo prvič …«
»Nimaš prijateljice, kjer bi lahko prenočila?«
»Nimam!« še zabrusi in se zrine mimo mene po stopnicah, ne da bi me pogledala.

Pomislim, da svoji hčeri takšnega obnašanja že ne bi dovolila. Če bi jo seveda imela, hčer namreč. Kaj se to pravi! Smrklja. Ko jo gledam, kako na majavih nogah stopica pred mano, sem kar prepričana, da ima mačka. Nasekala se ga je in najbrž niti ni vedela, kje in kdaj natančno se je položila na tla. Saj je danes kar normalno, da se mladina nacedi na vsaki fešti, na takšnih predbožičnih ali prednovoletnih, ko je radodarnost staršev in prijateljev brez meja, pa še toliko bolj.

Pohitela sem za opotekajočim se dekletom, da bi videla, na katera vrata bo pozvonila, a sem bila prepočasna. Punco je požrl teman hodnik, še preden sem vstopila v blok in prižgala luč. No ja, saj ni moja stvar, sem si rekla in šla domov. Še pred kosilom sem povsem pozabila na dogodek. Skrbi s pripravo hrane so mi vzele dobršen del dneva. Dušan je šel z bratom v gorice po svežo pijačo za božično večerjo. Samo toliko mi je povedal, da ga pred temo ne bo domov, da naj le v miru pripravim svoje dobrote in naj bom zelo prijazna z gosti. Lepo.

Okrog štirih so privreli v hišo, kar vsi naenkrat: sinova, snahi in vseh pet vnukov. Otroci so kot gobice, kot štorovke, približno enake starosti in enako veliki, enako hrupni, pravi mali otroški vrtec. Navalili so name, sprašujoč: »Babica, bomo krasili jelko? Dobimo darila? Lahko ostanemo pokonci vso noč? Bomo jedli čokoladne poljubčke …« Določenih običajev so že tako vajeni, da se jim zdijo samoumevni. Težko so mi šla pojasnila z jezika: jelke ni, saj so vsi že veliki, z dedkom letos varčujeva, saj sta najini pokojnini še komaj kaj vredni, darila, no, darila so pa dobro skrita … Za čudo nobeden ni vprašal, kako bo z Božičkom. Dušan se je prejšnja leta zelo rad oblekel v Božička in jih pred polnočjo presenetil z vrečo daril, ki je bila seveda mnogo bolj pomembna kot Božiček.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Morda te zanima tudi:

Ohranite svoje zgodbe za prihodnje generacije – podarite neprecenljiv spomin

Spomini so tisto, kar daje življenju toplino. So zgodbe...

Za Karolino zbrali več kot 2,1 milijona € in dosegli cilj zbiralne akcije zanjo

V Društvu Viljem Julijan so z včerajšnjim velikim dobro...

Dve ženski, dve zgodbi, isti izziv – boj s pljučno hipertenzijo

Dve ženski, a boj z isto boleznijo. Čeprav sta se sreča...

Samsko življenje in iskanje partnerja

Pomladanski meseci nas spominjajo na pomen ljubezni. Lj...

Izgubljen simbol ljubezni: Pomagajmo 92-letnemu Tonetu poiskati njegov poročni prstan

92-letni Tone je pred kratkim doživel nepričakovano izg...

Domači ljubljenčki v domovih za starejše: ali pozitivni učinki odtehtajo izzive?

V slovenskih domovih za starejše se vedno pogosteje odp...

Kako varno nakupovati na spletu?

Spet je tu november, mesec nakupovalne mrzlice, velikih...

Zaščitite se pred zlorabo! Naučite se varno uporabljati pameten telefon

Pametni telefoni so že skoraj postali neločljiv podaljš...

Ksenija Benedetti: Lahko bi bila tudi samska, brez težav. S tem ni prav nič narobe.

„Včasih ni dobro samo čakati, da vam sreča pade na glav...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2025 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.