Včerajšnji večer smo na portalu MojaLeta.si krajšali s klepetom v klepetalnici. Pridružila se nam je naša ambasadorka in pisateljica Milena Miklavčič in nas v dobri uri in pol popeljala v preteklost. Za trenutek smo poskušali občutiti in razumeti naše prednike. Kaj so počeli, kakšne odnose so imeli, kako so si izkazovali čustva, kaj so jim pomenili otroci, kaj je to revščina, nehigiena … vse to in še več je Milena zbrala v knjigi, ki je nastajala 25 let, knjiga, v kateri so zbrane duše naših prednikov, njihovo življenje, trpljenje in boj za obstanek. Knjiga, kot je pri nas še ni bilo, ki orje ledino in ki je doživela velik odmev pri bralcih. Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Milena je odgovarjala na vprašanja vseh sodelujočih v klepetalnici, zbralo se je lepo število naših zvestih uporabnikov portala MojaLeta.si, nekaj njenih odgovorov lahko preberete:
Že naslov knjige je mikaven, vzbudi radovednost, človek vzame knjigo v roke in jo prelista ... Kje ste dobili idejo za naslov?
Naslov je bilo zelo enostavno najti, saj je 'ogenj, rit in kače niso za igrače', zelo star žirovski pregovor, ki se mi zdi kot nalašč za naslov knjige še danes.
O čem knjiga govori, kako dolgo je nastajala?
V knjigi opisujem, kako se je nekoč živelo, tudi na intimnem področju. Nekoč se o spolnosti ni smelo govoriti, to je bil greh. Tudi zato so zgodbe toliko bolj zanimive, saj razkrivam vse tisto, o čemer se še nikoli ni govorilo. Nastajala je kar 25 let, v njej so zbrane zgodbe iz vse Slovenije, obiskala sem preko 1600 ljudi. Moji sogovorniki so bili vsi starejši od 85 let, niso šparali jezika, vse so povedali. Ugotovila sem, da starejši ko postajamo, manj imamo lažne sramežljivosti.
So bili ljudje nekoč bolj sramežljivi? Je danes drugače, se bolj odkrito govori o spolnosti?
Včasih ljudje niso bili le sramežljivi, do intime so imeli nek poseben odnos, danes te občutke težko razumemo.
Slovenci smo v bistvu zelo konservativni. Še danes, ko obiskujem različne literarne večere, obiskovalci raje nič ne rečejo.
Je bilo pripovedovalcem vseeno, če jih v knjigi kdo spozna ali so se tega bali? Ste skrili njihovo identiteto?
Da, spremenila sem imena, kraje, saj so nekatere zgodbe iz knjige v lokalnem okolju zelo prepoznavne, zlasti tiste, ki govorijo o detomorih, spolnem nasilju ... V nekaterih primerih sem z njihovimi potomci celo podpisala izjavo, da ne bom izdala staršev …
Nekje ste se potožili, da so učitelji na srednjih (osnovnih) šolah zelo previdni, in nekako nočejo tvegati, da bi obiskali njihove učence in jim predavali o starih časih? Ni to - glede na dogodke na eni od srednjih šol v Mariboru takšen sram precej nenavaden?
Učitelji se zelo bojijo staršev. Kar me čudi. Je pa škoda, saj mladim na zelo primeren način pripovedujem o preteklosti, ki pa se - seveda- mičkeno razlikuje od kurikuluma in tistega, kar piše v knjigah.
Menite, da je bila nekoč ljubezen matere in očeta do otrok drugačna? So bila sploh prisotna čustva?
Ogromno otrok je umrlo, tudi ženske so umirale, redki so bili možje, ki ne bi bili poročeni vsaj dvakrat. Otrok je bilo veliko, z njimi so ravnali zelo grdo. Čustev je bilo bolj malo. Vsaj ne v takšni obliki kot danes. Otroci so v glavnem pomenili delovno silo, deklice pa strošek, ker so jim morali dati doto.
Rekli ste, da o tem, kako so se rojevali otroci, mnogi niso vedeli veliko. Niti poročeni ne. Opišite kak primer iz knjige!
Nek par, ki nista imela otrok, so vaščani hecali, da morata malo bolj podmazat ''fedre'' pri postelji, sta - ko je te hece slišal župnik, prišla v farovž, kjer jima je razložil, kako se mora žena uleči na posteljo, se s krilom pokriti čez glavo, mož pa se potem uleže nanjo in naredi - kar je treba. Še v 60 letih je bilo več takšnih, ki so verjeli, da se otroci rodijo skozi popek.
Ob branju se pričnemo zavedati, da imajo težave med taščo in snaho že globoke korenine. Kaj je bilo značilno za njihove medsebojne odnose?
Tašče in snahe so se med seboj sovražile. Poznam primer, ko je tašča do te mere sovražila snaho, da ji je z mešanico, v katero je dodala šmarnice, ubila sina, sebi pa vnuka.
Še ena zgodba pa govori o tem, kako je snaha imela že zjutraj popadke, pa ji je rekla tašča, da še vseeno lahko gre k maši. In ker je potem nazaj grede rodila, jo je pod noč tašča pričakala na pragu, rekoč, ''a ti veš, da smo zaradi tebe bili brez kosila!''
Pravili so mi, da so se snahe, ki so veliko pretrpele, kasneje same spremenile v hudičeve tašče.
Kaj pa moški? Kaj so počeli takrat?
Moški so trdo delali, garali od jutra do večera. Bili so edini pri hiši, ki so, če je bilo ali ne kaj jesti, zmeraj dobili največji kos.
Za moške je bilo značilno, da so veliko delali, so pa zato tudi zahtevali svoje pravice, kar je pomenilo, da se je moški izpred 2. sv. vojne lahko ''ongavil'' tudi po trikrat na dan. Bili so - kar se spolne energije tiče - moški veliko nabiti z njo, kot so dandanašnji.