Rekli ste, da je bilo žensko nekoč lažje osrečiti. Četudi je danes vsega v izobilju, ni sreče. Zakaj, menite, je tako?
Ja, točno tako. Predstavljate si žensko, ki je bila večkrat lačna kot sita, da si je lahko v miru odrezala kos kruha? To je bil zanjo velik praznik, o katerem so mi pripovedovale še potem, ko so bile stare.
Današnja ženska ima milijon želja. Težko ji je ustreči, ker je zelo zahtevna. In če imamo preveč želja, nismo ravno srečni. Včasih si je ženska želela, da dobi moža, ki je ne bo tepel in ji bo nudil streho nad glavo.
Bralci so pogosto šokirani tudi zaradi pomanjkanja higiene. So bili ''stari časi'' res tako zelo umazani?
Zadnjič sem bila na neki srednji šoli in sem pripovedovala o tem, da smo še leta 1971 imeli v Študentskem naselju toplo vodo le ob četrtkih, pa niso verjeli! Ko sem jim povedala, kako so ženske še v poznih 80 letih morale rojevati doma, ker ni bilo telefonov, ne ceste do njihove gorske kmetije, so se pa skoraj valjali od smeha.
Nekoč je bilo še huje: predstavljate si, da so bile družine številne - vsaj 20 do 25 ljudi je živelo pod eno streho. Vode v hiši ni bilo, če so imeli vodnjak na dvorišču, so bili že bogati. In ljudje so bili, za naše pojme, packi. Smrdeli so. Imeli so gnile zobe, smrdeli so med nogami, ker se tam niso dotikali, ker je bilo greh. Menstrualna kri je ženskam tekla po nogah in na tla. Spodnjih hlač niso imeli.
Ko so šli k maši, so potem mežnarji za ženskami čistili lužice, ki so se stekle na tla
Kako so skrbeli za higieno dojenčkov?
Dojenčke so povijali v povoje, v stare spalne srajce, redki so imeli več kot dve do tri plenice. Ogromno otrok je do prvega leta starosti umrlo.
Ker še ni bilo mešalnikov, so ženske hrano najprej prežvečile v ustih, nato jo dale - z vsemi bacili vred – dojenčku. In ker je veliko ljudi imeli tuberkulozo, so to prenašali na dojenčke.
Ali vam izkušnje, ki ste jih pridobili z raziskovanjem, pomagajo tudi pri pisanju odgovorov v Nedelovi svetovalnici?
Da, seveda. V letih, ko sem zbirala zgodbe za knjigo, sem si nabrala ogromnoooo izkušenj. Ne le praktičnih kuharskih receptov!
Zgodbe mi pomagajo, da morda lažje ''vidim'', kako bi se moral rešiti kakšen problem.
Kmečka pamet je zrasla na kmetih, kjer živim, marsikaj pa so naredile izkušnje, pogovori, zgodbe, ....
Je pa res, da razvajenosti ne maram, lenobe tudi ne in ljudi nenehno spodbujam, naj migajo, naj ne čakajo na druge.
Naša ambasadorka Zvezdana Mlakar je v pogovoru z vami dejala, da bi moral knjigo prebrati vsak Slovenec? Zakaj?
Da, res je to rekla. Mislim, da zato, ker meni, da bi moral vsak mnogo bolje kot je v navadi, poznati svoje korenine, preteklost, intimo prednikov. Prav v tej oddaji je neka ženska poklicala in dejala, da je prav zaradi moje knjige odpustila svojemu očetu. To me je zelo ganilo.
So se vas te pripovedi, ki ste jih poslušali vsa ta leta, dotaknile?
Da, zgodbe in ljudje so me osvojili. Z nekaterimi sem v stiku že več kot 20 let. Dolgo časa sem potrebovala, da sem razumela, ko so mi ženske govorile, da je tako pač bilo, da je moški imel vso pravico in zanimivo – tudi iz najgrših stvari niso delali cirkusa. Ko enkrat spoznaš, zakaj so bili starši takšni, kot so bili, razumeš. In ko enkrat človek
razume, nima več razloga za zamere.
Še danes nenehno govorim , da se bi morali bolj poslušati, več pogovarjati, več slišati
Pišete tudi o spolnem nasilju, je bilo tega veliko?
Da, zelo veliko je bilo incestov, posilstev. Včasih je bilo veliko otrok s posebnimi potrebami ... ko se je oče spravil na hčerko, brat na sestro ... Praviloma pa so potem matere otroka vzela za svojega, da ljudje niso izvedeli. Čeprav se ni dalo skriti …
Nagrada za obisk klepetalnice
Pisateljica Milena Miklavčič podarja dve nagradi. Knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače ter majico z enakim napisom.
Med vsemi, ki ste sodelovali v včerajšnji klepetalnici, je žreb odločil, da knjigo prejme 1slavica, majico pa koci.
Nagrajenca prosimo, da nam svoj naslov napišeta na elektronsko pošto
info@mojaleta.si, da jima bomo lahko poslali nagrado.