Ob tem sem se dotaknila tudi Breussove knjižice in njegovih ugotovitev. Onkolog se je res potrudil z odgovorom in pomirjeno pripovedoval, kako je v takšnih primerih najmočnejše orožje proti bolezni močna in stabilna ’psiha’ in prepričanje v ozdravitev. Po njegovih besedah pomaga vse, v kar je človek prepričan. Dejal je, je zagovornik vseh vrst alternativnih zdravljenj in naravnih pripomočkov, le stradanje odsvetuje, saj je gotovo, da človek v takšnih trenutkih ne more delovati brez hrane, ker mu že bolezen pobere veliko energije, lakota pa ga izčrpa. Mogoče takšna metoda tudi komu uspe, ampak v večini primerov se stradanje ne obnese. Sam je celo zagovornik prehranjevanja po točkah, ko naj se vnos hrane vse do večerje zmanjševal (najobilnejši naj bi bil zajtrk), dopušča pa možnost ’G točke’, kar naj bi pomenilo greh. Kakor je povedal, je to tisto grešenje, ko se nekomu zahoče jesti tudi po t. i. 18. uri, ki naj bi bil najprimernejši čas za vnos zadnjega prehranskega obroka. Sama sem se vmes nekajkrat vprašala, kam vodi takšen pogovor in kaj sploh sledi, ko ga bova končala, ampak sem mirno poslušala in še kar radovedno spraševala, on pa mi je mirno odgovoril na vsako postavljeno vprašanje.
Onkolog je želel vedeti tudi za moje prehranjevalne in druge življenjske navade ter razvade. Čudil se je, da nisem kadilka, nisem uživalka velikih količin mesa, ampak jem več zelenjave in tudi sadje mi je ljubo. Na spraševalni lestvici je imel še kup drugih vprašanj, a njegovo začudenje se je vedno bolj stopnjevalo. Sredi pogovora je zaključil, da postavljam dosedanje izsledke glede raka na kocko, edino glede stresa sva se strinjala, da nisem bila zavita ravno v ’vato’, čeprav zase nikoli nisem mislila, da sem pod stresom. Po dobri uri koristnega pogovora, ko sem bila s tem, kar mi je povedal, vidno zadovoljna, je odprl izvid in dejal, da je to njegova običajna praksa, najprej pogovor in potem pregled dokumentacije ter podaja mnenja o nadaljnjem zdravljenju. Tedaj mi je srce začelo močneje biti. Že takoj, ko se je zazrl v papir, je vzkliknil: „Kakšna teritorialna obramba!“ In nato spet: „Neverjetno, kakšna teritorialna obramba se je razvila v vašem telesu.“ Potem me je pogledal in izjavil, da takšne ’teritorialne obrambe’ ni videl še nikoli v svojem 40-letnem srečevanju z rakavimi bolniki. Od presenečenja sem komaj izustila, kaj naj to pomeni, saj nisem razumela, kaj želi povedati in kaj mi to prinaša. Dejal je, da je moj obrambni mehanizem začel delovat tako, da bi po vsej verjetnosti raka izluščil sam, edino tumor je bil težava, zato je bila potrebna operacija, ki je bila izredno uspešna, kakor so uspešni izvidi, saj je ostalo rakavo žarišče v sredici in se ni nikamor razširil.
Zaključil je, da ne potrebujem nobenega nadaljnjega zdravljenja, naj živim polno življenje, tako tudi ne potrebujem nobene terapije, saj mi bo telo samo povedalo, kaj lahko počnem in do kakšne mere se lahko obremenim. Želel pa je kopije mojih izvidov, da bodo, kot je še povedal, ko me je pospremil na hodnik ter nekaj besed spregovoril tudi s Fabijanom, služili kot šolski primer, kako je pri človeku vse mogoče.
Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.