Vedela sem, da me je izbralo življenje, nisem pa še dojela, kakšna prihodnost mi bo namenjena. Začela sem se zavedati, da se mi je zgodila najstrašnejša zgodba v življenju ter me hotela opozoriti, naj se ustavim, pogledam vase in okrog sebe le toliko, da bom zadovoljna s tistim, kar bom videla. V dolgih trenutkih noči sem dojela, da je življenje neponovljivo, da je zdravje najvišja vrednota, ki jo imam, vse ostalo je kot prestiž ter tisto preobilje, ki ničesar ne pomeni, če mene ne bi bilo. Jaz pa sem hotela živeti in upala sem, da so moje misli še vedno usmerjene v tisto zmagovalno točko, ko je kot blisk sedla vame v tistem ponedeljkovem popoldnevu ter mi pomagala odmisliti grozljivo dejstvo, kako se mi lahko vsak hip izteče življenjski sok.
V petkovem jutru sem otožno pogledala ovijalko, na kateri skoraj ni bilo nobenega zelenega lista, le povešeno je pripogibala svoje vitice. Dotaknila sem se lonca, v kateri je bila posajena, in jo pričela počasi ’slačiti’, da je vsa ’gola’ obstala v mojem pogledu. V njenem propadanju sem čutila sosedino žalost, ki je bila v tistem času ravno na morju, saj sem vedela, kako jo je prizadel moj nenadni odhod v bolnišnico, še posebej pa moja diagnoza. Pred letom je skoraj v istem času slovo od življenja vzela njena najboljša prijateljica, ki je ob podobni diagnozi, čeprav še ni bila potrjena, pač pa so ji odkrili tumor v možganih, omagala pod pritiskom občutij. Poslovila se je na lističu z le nekaj besedami, kako ne zmore bremena bolečin, se pa odpravlja z vso ljubeznijo do vseh, ki so jo kdaj koli imeli radi. Roži sem prigovarjala, da je z mano vse v redu in tako želim tudi njej, saj me z vsakim novim krasnim listom vedno znova razveseli. Fabijan jo je postavil na svoje mesto, jaz pa sem zadovoljna in že malce utrujena spet legla. Neverjetno hitro sem začutila utrujenost. Bila pa sem vesela, da mi razpoloženje ni nihalo, ampak sem uspela okrog sebe in v sebi obdržati nek varovalni ovoj stabilnega počutja. Stopala so bila spet vidno boljša in Fabijan ni bil več toliko zaskrbljen, bil je zadovoljen tudi z učinkom čebule, zato je pripravil nove kolute. Na desni nogi so mehurji že popokali in niso bili gnojni, na levi pa so se pričeli šele pojavljati in so postajali vedno bolj nabrekli. Pri hoji sem bolj pazila, da mi ne bi zdrsnilo, sem pa vstala vsakih nekaj ur, da sem se odšla gret pred hišo na sonce. Neverjetno čudno se mi je zdelo, da sem sredi vročega poletja postala tako zmrzljiva, ampak posledice operacije
in prestanih čustvenih zaznav so očitno pustile posledice tudi na tak način. Nikoli v življenju me še ni zares zeblo, vedno sem bila tako rekoč vroča in raje sem imela bolj hladne prostore kakor pretople, tako je bilo spoznanje, da me celo lahko zebe, zame neko novo doživetje, ki sem se ga komaj privajala. Ko sem legla, sem se pokrila z dvema debelima odejama, da me ni mrazilo.
Ob koncu tedna so prišli mladi, moji otroci, z najmlajšim vnukom, ki je imel komaj dober mesec. Napovedali so se tudi nekateri prijatelji, a sem se dogovorila, da ne bodo prihajali vsi naenkrat, da se ne bi preveč utrudila. Hotela sem pridobiti na moči, a nisem vedela, kaj naj storim. Zopet sem jedla čisto razkuhano in stlačeno zelenjavo ter juhe, tako se mi je v črevesju zopet umirilo in vesela sem bila, ko nisem imela težav pri odvajanju blata. Večkrat pa sem pomislila na torek, ko se bom srečala z onkologom, saj nisem vedela, kaj me čaka. Domišljala sem si, da bo stanje takšno, kot je in se tudi on ne bo odločil za kakšno dodatno zdravljenje. Prepričana sem bila v to, ker sem verjela v svojo podzavest, ki mi je prišepetavala, da je zgodba z rakom zaključena v celoti. V ponedeljek dopoldan me je Fabijan peljal k osebnemu zdravniku na previjanje rane, kakor so naročili v bolnišnici, vendar so mi le zamenjali povoj, kajti zunanja rana se je že popolnoma zacelila. Pot na pregled k onkologu se mi je zdela kratka, celo hoja do ambulante ter čakanje me ni utrudilo. Sestra me je povabila v ordinacijo in zdravnik mi je ponudil stol, sam pa je sedel nasproti mene. Začel je pogovor o diagnozi rak in o tem, kaj prinaša takšno bolezensko stanje za sabo. Vprašal me je, kako sem se znašla v bolnišnici in pohvalil Program Svit, da resnično dobro opravlja svojo vlogo. Potem je navedel nekaj primerov iz svoje zdravniške prakse, kako so se ljudje soočali s spoznanjem, kaj se jim je zgodilo. Povedal je še, da je zagovornik odkritih besed in seznanjanja pacientov z njihovim zdravstvenim stanjem. Želela sem vedeti, kaj misli o mojem poseganju po alternativi v obdobju čakanja na operacijo.