Do sredine marca so na vstopnih točkah centrov za socialno delo prejeli 35.793 vlog za vstop v sistem dolgotrajne oskrbe, kar kaže na veliko zanimanje za to obliko pomoči. Od tega je bilo 22.459 vlog za dolgotrajno oskrbo, 7876 za e-oskrbo in 5458 vlog za oskrbovalca družinskega člana. Ugodno je bilo rešenih 11939 vlog, od tega 3.768 za dolgotrajno oskrbo, 4.438 za e‑oskrbo in 3.733 za oskrbovalca družinskega člana.
Po navedbi Skupnosti centrov za socialno delo (CSD) je bilo zavrnjenih 1.324 vlog; najpogosteje ker oseba po oceni upravičenosti še ni potrebovala tolikšne pomoči, da bi dosegla vsaj prvo od petih kategorij, ki določa obseg pravic do storitev pomoči na domu, oskrbe družinskega člana ali bivanja v instituciji. Obseg pravic dodeljuje strokovna komisija, potem ko oceni vlagateljeve sposobnosti samostojnega opravljanja življenjskih potreb.
Pogosto je komisija zavrnila vlogo tudi zaradi tega, ker vlagatelj ni imel dovolj dolge dobe zavarovanja, da bi lahko dosegel pravico do storitve dolgotrajne oskrbe. Zavrnjene so bile tudi prošnje za e-oskrbo (gumb za pomoč), če prosilci še niso dopolnili 80 let.
Na spletni strani gov.si pa smo v ocenah strokovne podlage za pripravo in spremljanje nacionalnega programa za dolgotrajno oskrbo našli oceno, da »… na podlagi analize ocenjujemo, da bo upravičencev do dolgotrajne oskrbe med obstoječimi prejemniki dolgotrajne oskrbe okvirno 53.000; na podlagi ocene, zbrane v okviru projekta SHARE, pa ocenjujemo, da obstaja še maksimalno 28.500 oseb, ki trenutno poročajo potrebe po dolgotrajni oskrbi, vendar ne prejemajo še nobene oblike podpore ...«
Infografika: Stanje vlog v sistem dolgotrajne oskrbe
Kategorije bi morale biti bolj 'življenjske'
Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti CSD, nam je dejala, da je lestvica sicer poskušala zajeti vse potrebe posameznika, je pa pri tem glede kategorizacije pravic do pomoči zelo podrobna. »Ocenjevanje je zahtevno in včasih se zgodi, da kdo ostane tik pod pragom. Vsak vlagatelj pred končno odločitvijo v seznanitev dobi oceno upravičenosti. Tako lahko pove svoje mnenje ali opozori na kaj, za kar meni, da je bilo s strani ocenjevalcev spregledano. Menimo pa, da bi bilo treba lestvico oziroma kategorije nekoliko poenostaviti in izboljšati, da bi bila še bolj življenjska.«
Na Skupnosti CSD še opažajo, da na podeželju pogosteje zaprosijo za oskrbovalca družinskega člana, tako je denimo v Pomurju takih vlog 25 odstotkov, v Ljubljani pa 12. Na podeželju se namreč več pomoči še vedno izvaja znotraj družine, medtem ko je v mestih lažje priti do različnih organiziranih storitev.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba bi lahko postala stičišče generacij
V nejasnih primerih poiščite nasvet na vstopni točki
Kot nam je še povedala Tatjana Milavec, so prosilci, preden se odločijo na novo obliko denarne pomoči, zelo previdni. Najprej skrbno preračunajo, kaj se jim bolj splača, saj je stari 'dodatek za pomoč in postrežbo' lahko v določenih primerih tudi višji od novega denarnega prejemka.
Od 1. decembra 2025 se namreč morajo tisti, ki prestopijo v nov sistem dolgotrajne oskrbe, dodatku za pomoč in postrežbo odpovedati. Na skupnosti CSD svetujejo, da se v takih primerih interesenti oglasijo na vstopni točki in posvetujejo s svetovalkami za dolgotrajno oskrbo.
Če niste prepričani, ali se vam splača vstopiti v sistem dolgotrajne oskrbe, se oglasite na najbližji vstopni točki. Foto: Freepik
Postopki so dolgotrajni, nekatere storitve pa niso povsod dostopne
Kaj so največje težave pri vašem delu, smo še vprašali sekretarko Skupnosti CSD. »Največja težava je nedelujoč računalniški sistem, zaradi česar moramo veliko stvari delati ročno. To povzroča zamude pri izdaji odločb, kar povečuje stiske ljudi, ki pomoč potrebujejo takoj. Trenutno od vložitve vloge do izdaje odločbe preteče od štirih mesecev do približno enega leta. Čas reševanja je odvisen predvsem od količine prejetih vlog in razpoložljivih kadrovskih zmogljivosti na posamezni vstopni točki. Nekatere vstopne točke imajo še vedno nezasedena delovna mesta, saj je ustrezen kader na trgu dela težko dobiti,« nam je zaupala Tatjana Milavec in dodala, da odločba sama po sebi še ne pomeni neposrednega začetka prejemanja storitev.
Za začetek izvajanja je potrebno pri izvajalcu storitev dolgotrajne oskrbe skleniti osebni načrt, v katerem se določi obseg in način izvajanja pomoči. »Želimo si boljše povezave z zdravstveno in patronažno službo ter predvsem delujoč računalniški sistem, da bi se lahko namesto s papirji več ukvarjali z ljudmi. Največja pomanjkljivost sistema dolgotrajne oskrbe so po naših izkušnjah dolgotrajni postopki in dejstvo, da nekatere storitve, kot je na primer dolgotrajna oskrba na domu, zaradi pomanjkanja kadra niso povsod dostopne.«
Je nov sistem ugodnejši za vse stanovalce domov za starejše?
Vprašanje smo naslovili na Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZ), Denis Sahernik, sekretar SSZ, nam je odgovoril, da v Skupnosti podatkov o točnem številu stanovalcev, ki se niso odločili za prevedbo v nov sistem dolgotrajne oskrbe nimajo, prepričan pa je, da jih ni veliko.
Čeprav je načeloma že znano, koliko morajo stanovalci domov za starejše po novem sistemu dolgotrajne oskrbe plačevati za nastanitev, smo ga prosili za natančnejšo specifikacijo novih cen nastanitve v domovih za starejše:
»V novem sistemu cena standardne nastanitve in prehrane v domu za starejše ne sme presegati minimalne zajamčene pokojnine za polno delovno dobo (po februarski uskladitvi je ta trenutno 818 €, opomba avtorja). Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev določa, da je v domovih za starejše standardna storitev dvoposteljna soba s souporabo sanitarij. Skladno s tem ima vsaka soba v domovih za starejše določeno ceno glede na nadstandardne ali podstandardne bivalne pogoje.
V primeru nadstandardnega bivalnega prostora izvajalci ceno oskrbe glede na najnižje cene standardne storitve povečajo, in sicer za največ:
- 5 % za lastne sanitarije (WC školjka in umivalnik),
- 10 % za lastno kopalnico (dodaten tuš ali kopalna kad ob sanitarijah),
- 5 % za balkon (razen za francoski balkon) ali teraso,
- 5 % za dodatno opremo v sobi,
-30 % za apartma ali garsonjero s kuhinjo,
- 5 % za sobo, ki je za več kot 20 % večja od predpisanih standardov in normativov.
V domovih za starejše je treba nadstandardne pogoje, kot je balkon, še vedno doplačati. Foto: Freepik
To velja tudi v obratni smeri: izvajalci so dolžni ceno oskrbe zaradi podstandardnega bivalnega prostora znižati v odstotku od najnižje cene standardne storitve, in sicer za:
5 % za triposteljno sobo,
10 % za štiri- ali večposteljno sobo,
- 5 % za sobo, ki je za več kot 20 % manjša od predpisanih standardov in normativov.
Koliko se je v povprečju znižal znesek na položnici na stanovalca?
Denis Sahernik: »S prehodom v novi sistem so prihranki najvišji pri uporabnikih, ki potrebujejo več pomoči in oskrbe, saj plačajo samo stroške namestitve in prehrane, stroški izvajanja drugih storitev pa se pokrijejo iz javnih virov.
V starem sistemu in pred zadnjimi uskladitvami cen so stanovalci iz lastnih sredstev plačevali približno od 750 do 800 evrov na mesec pri najnižji kategoriji oskrbe in vse do 1.700 evrov ali več pri najzahtevnejši oskrbi. Tako se je na primer v starem sistemu po Zakonu o socialnem varstvu oseba, ki je recimo zbolela za demenco, skupaj z bližnjimi morala soočati s posledicami hude bolezni, a tudi z naraščajočimi stroški oskrbe in pomoči. V novem sistemu, kjer zdravstveno stanje ne določa več višine položnice, tega ni več. V novem sistemu dolgotrajne oskrbe cena standardne nastanitve in prehrane v domu ne sme presegati minimalne zajamčene pokojnine za polno delovno dobo.«
V okviru dolgotrajne oskrbe uporabniki prejmejo storitve pomoči pri osnovnih in podpornih dnevnih opravilih in storitve zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila. Obseg neposrednega izvajanja storitev je določen v urah glede na kategorijo, v katero je bil uporabnik uvrščen.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba v praksi – resnični obrazi in odprta vprašanja
Znotraj ur, ki pripadajo upravičencu glede na kategorijo dolgotrajne oskrbe, v katero je uvrščen, lahko uporabnik prejema naslednje storitve:
Pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih, kot so:
- prehranjevanje in pitje,
- osebna higiena,
- oblačenje in slačenje,
- izločanje in odvajanje,
- gibanje,
- priprava na spanje in počitek,
- druga osnovna dnevna opravila.
Pomoč pri podpornih dnevnih opravilih:
- gospodinjska opravila,
- nakup živil in življenjskih potrebščin,
- prinašanje, priprava in postrežba obrokov,
- spremstvo uporabnika v povezavi z izvajanjem storitev dolgotrajne oskrbe,
- druga podporna dnevna opravila.
Uporabnik dolgotrajne oskrbe lahko koristi pomoč pri vsakdanjih opravilih, kot je nakup živil. Foto: Freepik
Zdravstvena nega, vezana na osnovna dnevna opravila:
- spremljanje vitalnih funkcij in drugih parametrov,
- spremljanje zdravstvenega stanja uporabnika,
- priprava, dajanje in nadzor nad jemanjem zdravil,
- preprečevanje razjed zaradi pritiska,
- druge storitve zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila.
Oseba, ki je upravičena do dolgotrajne oskrbe, je upravičena tudi do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter do e-oskrbe. Izjema so upravičenci, ki bodo storitve prejemali v instituciji. Pogostost izvajanja posameznih storitev se znotraj ur, do katerih je uporabnik upravičen, določi za vsakega uporabnika posebej v okviru osebnega načrta.
»Glede na določena zavajanja, ki so se pojavila v javnosti, opozarjamo, da storitve, kot sta frizer in pedikura, niso del dolgotrajne oskrbe. Gre za dodatne storitve, ki so bile vedno plačljive. Na tem področju se za uporabnike ni spremenilo nič,« še pojasni Sahernik.
Preberite tudi: Praktični napotki, kako v praksi uveljaviti pravico do dolgotrajne oskrbe
Kaj je po vašem mnenju neustrezno v sistemu dolgotrajne oskrbe oziroma kaj bi spremenili v Zakonu ZDOsk-1?
Sistem dolgotrajne oskrbe je treba poenostaviti in debirokratizirati, meni tudi sekretar Skupnost socialnih zavodov Slovenije. »Poleg dolgotrajnega čakanja upravičenca na novo odločbo, je prav tako neustrezna ureditev pri spremembi stanja uporabnikov storitev, saj mora tudi izvajalec čakati na novo odločbo. V tem vmesnem času mora zagotavljati več storitev, nove odločbe pa še ni,« pove Sahernik.
Ni prav tudi, še poudari, da se zaradi dolgotrajnega izdajanja odločb večina novih sprejemov v dom za starejše trenutno še vedno izvaja po starem Zakonu o socialnem varstvu, stroške pa v vmesnem času nosijo uporabniki.
Navede tudi primer, ki ni pravičen: če sta danes v isti sobi skupaj dva stanovalca iz najvišje kategorije oskrbe - eden po Zakonu o socialnem varstvu, drug po Zakonu o dolgotrajni oskrbi -, je razlika v plačilu lahko tudi več kot 500 evrov na mesec.
»Do situacije, ko ljudje v isti sobi plačujejo različne cene, prihaja zato, ker ZDOsk-1 ni upošteval ustaljenih poti sprejema v domove po Zakonu o socialnem varstvu. To pa ustvarja dvotirnost sistema in visoke stroške za najranljivejše ter posledično neenakost v dostopnosti storitev,« pa so nam to anomalijo pojasnili na skupnosti centrov za socialno delo.
»Največji izziv dolgotrajne oskrbe pa je kadrovska problematika. Potrebujemo celovitejše ukrepe, ki bodo hitro in učinkovito naslovili ključne težave – predvsem izboljšanje delovnih pogojev in plačila zaposlenih,« še zaključi Sahernik.
Nov sistem z vzpostavljenim virom financiranja torej imamo. Treba ga bo še izboljšati, poenostaviti in debirokratizirati ter poskrbeti za dosledno izvajanje v praksi, a ne glede na to predstavlja pomemben korak v večji socialni varnosti v starosti. Vsi bomo sistem dolgotrajne oskrbe enkrat potrebovali, zase ali pa za naše najbližje.
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.