Katjuša Štingl že vrsto let posluša zgodbe, ki jih mnogi ne zmorejo izreči na glas. Kot večletna sodelavka Slovenskega društva Hospic, na začetku prostovoljka, danes pa tudi vodja odnosov z javnostmi in spremljevalka žalujočih otrok ter mladostnikov, se vsakodnevno srečuje z vprašanji minljivosti, izgube in človeške ranljivosti. A prav tam, kjer se življenje zdi najbolj krhko, sama vidi največ prostora za bližino, iskrenost in ljubezen.
Ker jo že od nekdaj zanimajo globine človeka, tisto, kar ostaja skrito za maskami vsakdana, je izdala pesniško zbirko z naslovom Še živim, v okviru Slovenskega društva Hospic pa je aktivno vključena v umetniški projekt Soočanja s smrtjo, v okviru katerega raziskujejo, kako lahko umetnost pomaga, ko se soočamo z neozdravljivimi bitkami življenja. Njene pesmi je Vinko Moderndorfer opisal kot »krvavo iskreno poezijo v času laži in sprenevedanja«.
V pogovoru mamica dveh najstnikov odkrito spregovori o smrti kot še vedno velikem družbenem tabuju, o pomenu pravočasnih pogovorov ter o tem, zakaj nas zavedanje minljivosti lahko nauči bolj polno živeti.
Katja Štingl je večletna sodelavka Slovenskega društva Hostic. (foto: Kaja Božiček)
Vaše delo že več kot dve desetletji sega v globine človeških zgodb. Kaj vas je že v rosnih letih pritegnilo k temam, ki razkrivajo bolj ranljive plati človeka – in kako so vas pripeljale tudi do razmisleka o minljivosti?
Življenjske zgodbe ljudi me kličejo že od malih nog. Ne tisto, kar vidimo navzven, ampak tisto, kar se skriva v njih, v globini. Česar človek ne pokaže in ne pove. Od nekdaj sem zaznavala pravo esenco ljudi, jih čutila, kako so v resnici, brez mask, ki si jih tako radi nadenemo, zato mi pogosto zaupajo, se izpovejo. Ne vem, ali sem si sama izbrala to pot, vedno bolj se mi zdi, da sem bila nanjo poklicana in sem samo sledila notranjemu klicu, ki je skozi leta postajal vse glasnejši. Kot novinarko, kar sem začela že pri 16-tih pri lokalnem časopisu Celjan, so me vedno zanimale zgodbe šibkejših, ranljivejših, ljudi, odrinjenih na rob. Družbeno neslišanih. Z zapisano zgodbo sem postala njihov glas.
Do razmisleka o minljivosti sem prišla kmalu po ločitvi (in najbrž že v procesih pred tem), ko sem ugotovila, da ne živim sebe, svoje resnice, temveč sem le senca na avtopilotu. Nekdo, ki dnevno odkljuka vse vloge, ki jih družba od njega zahteva, pri tem pa ne čuti več, kdo zares sploh je.
Preberite tudi: »Najpomembnejše je, da človek v stiski ni sam«
Če za trenutek odmisliva vse vaše vloge – novinarko, ustvarjalko, mamo –, kdo ste vi v svojem bistvu?
Bi rekla, da sem preplet vsega, saj ena vloga ne izključuje druge, le menjujejo se. Kakršnokoli ime bi že nadela temu, ne bi zaobjela bistva, zato bi rekla, da preprosto samo sem. Večna učenka življenja, kdaj tudi učiteljica, saj gledam na življenje kot na en velik poligon raziskovanja, na katerem opravljamo naloge in si nabiramo izkušnje. Morda ravno zato, da lahko s tem znanjem nato opolnomočimo druge. Ne kot pametovanje, kaj bi kdo moral, bolj v smislu podpore že prehojene poti. Kako se zares nekdo počuti, ne moremo vedeti, izhajamo lahko le iz lastnega doživljanja in sočutenja.
Katja je izdala pesniško zbirko z naslovom Še živim. (Foto: Katja Božiček)
Zakaj menite, da je smrt v naši družbi še vedno tako močan tabu, in kaj kot družba izgubljamo, ker se o njej ne znamo odkrito pogovarjati?
Predvsem zato, ker sodobna družba zelo poudarja mladost, uspeh, nadzor in produktivnost, smrt pa nas spomni na nekaj, česar ne moremo nadzorovati: na minljivost, ranljivost in to, da ne vemo, kdaj bo nastopil njen čas. Zato jo pogosto potiskamo stran. O smrti govorimo potiho, previdno ali pa sploh ne.
Ker se o smrti ne znamo oziroma ne zmoremo odkrito pogovarjati, saj nas tega tudi ni nihče naučil, kot družba izgubljamo predvsem bližino in iskrenost. Ljudje v žalovanju pogosto ostanejo sami, ker okolica ne ve, kako pristopiti. Izgubljamo tudi sposobnost, da bi živeli bolj zavestno, prisotno. Prav zavedanje minljivosti namreč človeka pogosto spomni, kaj je v življenju zares pomembno: odnosi, čas, bližina, ljubezen.
Se vam zdi, da se odnos do smrti vendarle spreminja – in zakaj je pomembno, da o minljivosti spregovorimo pravočasno, še preden nas doleti osebna izguba?
Mislim, da se, ampak zelo počasi. Vedno več ljudi čuti potrebo po bolj iskrenih pogovorih o minljivosti, žalovanju in smislu življenja. To lahko vidimo v porastu knjig, predavanj, podpornih skupin in pobud, ki odpirajo prostor za teme, o katerih se je še pred leti govorilo izključno potihoma. Tudi po zanimanju za dogodke Slovenskega društva Hospic veliko prispevamo k temu. Kar me še posebej veseli, pa je dejstvo, da imajo mlajše generacije manj izzivov s tabuji. V našem društvu to opažamo kot porast mladih prostovoljcev, na kar smo zelo ponosni.
Tabu ustvarja strah, neznano. Kar je neizgovorjeno, postane še bolj strašljivo. Če bi znali o smrti govoriti bolj naravno in sočutno, bi verjetno lažje sprejemali izgube, bolje podpirali drug drugega in tudi bolj polno živeli. Paradoksalno je, da je ravno pogovor o smrti pogosto tisti, ki nas najbolj poveže z življenjem, pomaga, da bolj cenimo odnose, da ne odlagamo pomembnih besed in da se bolj zavedamo dragocenosti časa.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba bi lahko postala stičišče generacij
Kako začeti pogovor o smrti z bližnjimi na spoštljiv način – in o katerih stvareh bi se morali pravočasno pogovoriti?
Predvsem tako, da iz tega ne delamo drame, da ne pristopimo k človeku z besedami »Zdaj se bova pa midva pogovarjala o smrti«, ampak lahko začnemo čisto spontano, kot je recimo: »Veš, sem bil/a zadnjič na enem pogrebu ...«, »Sem slišal/a, da je od sodelavca mama hudo zbolela …«.
Prek zgodb drugih napeljemo pogovor, da ni občutka pritiska, obsojanja, da je to nekaj povsem normalnega v smislu »Kaj pa ti misliš o tem?«. Pogosto ljudje nimajo težav govoriti o tem. Večji izziv pri nas je, da jih niti ne vprašamo.
Teme, ki jih je smiselno nagovoriti, so: kaj človeku daje občutek dostojanstva in miru, kakšne želje ima v primeru oskrbe ob hudi bolezni, komu zaupa pomembne odločitve, kako si predstavlja svoj pogreb? Ob takšnih pogovorih pridejo na plan tudi odnosi, neizrečene besede, zamere, odpuščanja, hvaležnost. Potem pa so tukaj še čisto 'tehnične' stvari, kot so razne pin kode, gesla, odprti računi. S tem imajo svojci pogosto veliko težav, saj v najbolj ranljivih trenutkih nanje pritisneta še birokracija in sistem, ki pa v večini primerov nimata posluha za bolečino in izgubo.
Se vam zdi, da ljudi bolj kot smrt sama straši neznanje in nepripravljenost – tudi glede zelo konkretnih korakov, ko nekdo umre?
Da, vsekakor. Ko nekdo umre, se bližnji znajdejo v zelo intenzivnem čustvenem stanju, hkrati pa morajo skoraj takoj sprejemati konkretne odločitve in urejati postopke, o katerih prej pogosto niso nikoli razmišljali. Prav ta kombinacija žalosti, šoka in neznanja je za mnoge izjemno obremenjujoča. Zato je pomembno, da o smrti govorimo tudi zelo konkretno in praktično, ne samo filozofsko ali čustveno. Vedenje ne odvzame bolečine izgube, lahko pa zmanjša dodatno stisko in občutek kaosa. Ko človek vsaj približno ve, kaj ga čaka, ima več prostora za žalovanje, za stik s samim seboj ter z bližnjimi.
Ko pride do smrti v družini: kateri so prvi koraki, koga poklicati in kje se ljudje najpogosteje znajdejo v stiski?
Ob smrti so prvi trenutki pogosto zelo kaotični in čustveno težki, zato je pomembno, da ljudje vedo predvsem to: ni treba, da vse uredijo sami in takoj. Prvi koraki so odvisni od tega, kje je oseba umrla. Če človek umre doma, je treba najprej poklicati nujno medicinsko pomoč oziroma mrliškega oglednika, ki potrdi smrt in izda potrebno dokumentacijo. Če smrt nastopi v bolnišnici ali domu za starejše, za prve postopke običajno poskrbi osebje. Nato svojci stopijo v stik s pogrebnim podjetjem, ki pomaga pri prevozu pokojnika in organizaciji nadaljnjih korakov. Največja stiska se pogosto pojavi ravno zato, ker morajo ljudje v času šoka sprejemati hitre odločitve. Mnogi se bojijo, da bodo naredili kaj narobe, hkrati pa jih preplavljajo občutki žalosti ali celo krivde. Pogosto ne vedo niti, kaj je v žalovanju 'normalno' - ali je prav, da jokajo, ali ne smejo jokati, ali lahko vmes čutijo praznino. V takšnih trenutkih ljudje ne potrebujejo popolnih besed, ampak predvsem občutek, da niso sami in da jim nekdo pomaga nositi breme prvih odločitev.
Kako lahko vnaprej pripravljeni pogovori ali navodila olajšajo ta proces in kaj bi po vašem mnenju moral vedeti vsak posameznik?
Ko človek začasa življenja odkrito pove svoje želje, ne podari bližnjim le praktičnih informacij, ampak tudi veliko čustveno olajšanje. V trenutkih žalosti je namreč ena najtežjih stvari prav sprejemanje odločitev v imenu nekoga drugega. Dobro bi bilo vedeti osnovne stvari, kot so: ali si oseba želi upepelitve ali pokopa, kakšno naj bo slovo, ali naj bo na pogrebu župnik ... Odpre se lahko recimo tudi vprašanje darovanja organov, darovanja telesa v medicinske, raziskovalne namene. Vse to so stvari, ki bi jih svojci morali vedeti oziroma bi bilo dobro, če bi jih. Za začetek, vse ostale pravno-formalne zadeve se lahko ureja kasneje.
Kako lahko pomagamo nekomu, ki je ravnokar izgubil ljubljeno osebo – kaj bi svetovali?
Pogosto najbolj pomaga nekaj zelo preprostega: prisotnost. Veliko ljudi ima občutek, da morajo najti 'prave besede, v resnici pa žalujoči največkrat potrebuje občutek, da v svoji bolečini ni sam. Pomembno je, da si upamo ostati ob človeku tudi takrat, ko ne vemo točno, kaj reči. Dobro je ponuditi konkretno pomoč namesto splošnega stavka »Pokliči, če karkoli potrebuješ«. Žalujoči v prvih dneh pogosto nima energije za organizacijo ali prošnje. Veliko več pomeni: »Skuham kosilo,« »Grem s tabo urediti dokumente,« »Lahko peljem otroke,« ali preprosto: »Danes pridem malo posedet k tebi.«
Koliko smo po vaših izkušnjah Slovenci pripravljeni pomagati ob smrti ali dolgotrajni oskrbi – in kje se najpogosteje ustavimo? Katere tabuje in težave pri tem opažate kot najbolj izrazite v vašem okolju?
Po mojih opažanjih smo Slovenci pogosto zelo solidarni, ko pride do smrti ali bolezni. V težkih trenutkih znamo stopiti skupaj, pomagati družini, organizirati podporo, prinesti hrano, pomagati pri prevozih ali urediti praktične stvari. Ta občutek skupnosti je še vedno zelo prisoten in je dragocen. Druga zgodba pa je čustvena podpora. Smrt in dolgotrajna oskrba nas hitro spravita v nelagodje, ker nam ni enostavno govoriti o ranljivosti, strahu, nemoči ali žalovanju. Veliko ljudi se boji, da bodo rekli kaj napačnega, zato se raje umaknejo. Posledično se žalujoči ali svojci bolnih pogosto počutijo zelo sami prav takrat, ko najbolj potrebujejo bližino.
V Slovenskem društvu Hospic zaznavamo tudi, da veliko ljudi nosi občutke izčrpanosti, krivde ali celo sramu, če ne zmorejo več sami. Pogosto prevladuje misel, da mora človek 'zdržati', prositi za pomoč pa se še vedno dojema skoraj kot osebni neuspeh. In tukaj nastopimo mi, naši prostovoljci, kot razbremenitev za neformalne oskrbovalce, kot družba pa lahko ponudimo več pozornosti takšnim temam, tudi medijske, in na tem mestu se vam iskreno zahvaljujem za tale intervju.
Kaj so Hospickafeji in kaj ste se od njih sami naučili?
Hospickafe in vsi Hospic dogodki so več kot le dogodki. So srečanja, ki odpirajo in povezujejo srca, varen prostor, kjer imamo v sproščenem okolju priložnost prisluhniti zgodbam, ki jih piše življenje, se pogovoriti o temah, ki so pogosto zapostavljene, splesti nove vezi in se medsebojno obogatiti z izkušnjami. Vsak od njih je poseben in unikaten ter me vedno znova vrača k sebi, v svoj steber in srce, saj se lahko le iz tega 'prostora' povezujemo tudi z drugimi.
Preberite tudi: Ko prostovoljka postane most do sveta: srčna Lili Gornik
Kako vi razumete dostojanstvo v zadnjem obdobju življenja in kakšno vlogo ima pri tem dolgotrajna oskrba – tako sistemsko kot v krogu bližnjih?
Predvsem kot občutek, da človek ostane slišan, spoštovan in viden kot oseba, ne samo kot bolnik ali nekdo, ki potrebuje pomoč. Gre za to, da ima tudi v ranljivosti možnost izbire, ohranjanja svoje identitete, svojih navad, odnosov in občutka lastne vrednosti. Dostojanstvo ni povezano samo z zdravstveno oskrbo, ampak predvsem z načinom, kako z nekom ravnamo. Sistemsko je pomembno, da družba zagotovi dostopno, kakovostno in sočutno oskrbo, ki ne temelji zgolj na minimumu preživetja, ampak tudi na kakovosti življenja. Ljudje in njihove družine v obdobjih bolezni ali staranja pogosto potrebujejo več podpore, informacij in razbremenitve, kot jo trenutno dobijo. Dostojanstvo pomeni tudi to, da nihče ni prepuščen sam sebi samo zato, ker je star, bolan ali odvisen od pomoči drugih. Mislim, da način, kako skrbimo za ljudi v zadnjem obdobju življenja, veliko pove o družbi kot celoti. Dostojanstvo ni privilegij, ampak nekaj, kar bi moralo pripadati vsakemu človeku, do zadnjega trenutka življenja.
So vas tudi osebne izkušnje s slovesom ali izgubo zaznamovale pri vašem pogledu na življenje in smrt? Kako danes gledate na minljivost?
Mislim, da ga ni človeka, ki ga v teh letih ne bi zaznamovala izkušnja slovesa, izgube. Začne se lahko že s smrtjo hišnega ljubljenčka v otroštvu. Za otroka je to mnogo večja izguba, kot si predstavljamo, tako da besede »saj je bila samo mucka« nikakor niso na mestu. Otroku je ta mucka (ali katerakoli žival že) pomenila vse.
Precej zgodaj sem doživela smrt zelo dobre prijateljice, že v srednji šoli. Umrla je v hudi prometni nesreči. Nato v kratkem času vsi stari starši in nekako sem to vedno doživljala kot normalen proces, kot del življenja. Že takrat sem bila tista, ki je tolažila druge. Ne bi rekla, da je kakšen dogodek, ki bi me posebej zaznamoval. Na življenje in s tem tudi na minljivost gledam z vidika hvaležnosti. Da nam je dano živeti, izkušati, ljubiti in to za omejen čas. Kaj bomo storili z njim, je v naših rokah, kaj je tisto, kar smo kot duša prišli izkusiti, pa nekaj večjega od nas in na to nimamo vpliva. Vplivamo lahko edino na naš odziv. Sama verjamem, da smo kot bitja večni, da menjamo le obliko, zato v mojih očeh tudi smrt ni končna, ampak le zaključek neke odisejade in učenja. In ko je naša naloga opravljena, se od tega sveta poslovimo. Ene dušice opravijo to nalogo zelo hitro, nekatere že v trebuhu, spet druge imajo dolgo pot. Vsak pa je tukaj z namenom.
Vaša pesniška zbirka Še živim že v naslovu nosi močno sporočilo. Kako se v vašem pisanju dotikate minljivosti in vam pisanje pomaga pri razumevanju teh tem?
Minljivosti se dotikam tako, da se v pesmih metaforično, in kdaj tudi direktno, zazna umiranje marsičesa. Identitete, ega, odnosa … Vse to so 'male smrti', ki jih doživljamo tekom življenja, da se prebudimo v resničnega sebe, v živost, v ljubezen, katere naloga je, da preobrazi bolečino. Pisanje mi je pomagalo spustiti, odpustiti, preobraziti. Ne le skozi mojo zgodbo, skozi zgodbo vseh nas, kajti partnerski odnos je pereča in vedno aktualna tema, umetnost pa ima to moč, da nagovori in se dotakne človeka tam, kjer je že pozabil, da se ga dotakniti da.
Preberite tudi: Dolgotrajna oskrba se začne v porodnišnici: zgodba, ki nas čaka vse
Za konec: kaj bi želeli, da bralci odnesejo iz tega pogovora – in kateri pogovor bi moral po vašem mnenju opraviti vsak izmed nas, pa ga pogosto odlašamo?
Želim, da vsak odnese tisto, kar ga v danem trenutku nagovori in za kar je čas, da to sliši. Morda uporabno informacijo, morda bo kdo ob tem začutil željo, da bi poklical koga od bližnjih, ga iskreno vprašal, kako je, spustil kakšno staro zamero. Odpustil. Sebi, drugim. Vsak zase najbolje ve, kaj ga muči in s čim odlaša. Edino, kar bi vsem položila na srce, je to, da ne čakajo do takrat, ko je že prepozno. Tukaj in zdaj je vse, kar imamo. Vsak dan je priložnost za nov začetek, in kot pravi naslov mojih poezij, vse je možno, ker: »Še živim«.
_____________________________________________________
Zavod Mojaleta.si izvaja pobudo, ki jo podpira Inštitut za odprto družbo – Sofija in jo sofinancira Evropska unija v okviru projekta Odpornost medijev. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča njihovih avtorjev in ne odražajo nujno stališč Evropske unije, Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA) ali Inštituta za odprto družbo – Sofija (OSIS). Niti Evropska unija, niti EACEA niti OSIS ne morejo biti odgovorni zanje.