Čas je za vse tiste, ki delajo, lahko velikokrat velik problem. Radi bi naredili še to in ono, pa je čas prekratek. Tisti, ki z velikim veseljem odlično opravljajo svojo službo ob bolnikih ali starih ali drugih, potrebnih pomoči, bi radi pogosto vsem, za katere skrbijo, posvetili več časa, pa preprosto ne gre. Časa ne moreš nategniti. Nekaj tega sem v svoji delovni dobi tudi sama doživljala. O tem sem tudi veliko premišljevala. Ugotovila sem, da ni tako pomembna dolžina časa, ki ga nekomu posvetiš, ampak način, kako pristopiš k njemu. Lahko si ob nekom dolgo časa, pa niti ni prav začutil tvoje bližine. Ves pogovor se je nekako odvijal mimo. Lahko pa je ta čas kratek, ampak tisti, ki pomoč potrebuje, začuti, da človeku, ki mu pomaga, ni vseeno, kako je z njim, da ga zna zares poslušati in je ob tem prepričan, da ne bo opravil samo svoje službene dolžnosti, ampak mu bo kot človek pomagal, kolikor se le da najbolje. Seveda bi želela vsem, da imajo več časa, da je zaposlenih dovolj ljudi, pa tudi, da znajo biti ob ljudeh, ki jih potrebujejo.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.