RESNIČNA ZGODBA: Le seno je še dišalo ...

Moj čas > Navdihujoče zgodbe | piše: A.P.L. | 27.7.2021
Kot eno sta krenila proti vasi, že odločena, da tega, kar bi ju privedlo do združitve danes še ne bosta prekoračila; toda kaj, ko je seno tako omamno dišalo, kope so vabile, fantova rahlo nakazana želja pri njej ni vzbudila odpora, prej privolitev, stekla je med kopicami, ga počakala, se stisnila obenj, spet stekla, se skrila za senom, tu ga je počakala, nista premišljevala o ničemer, dovolila sta, da ju je ljubezen vodila, ljubila sta se vedno znova in znova. Mlada moč je vpijala in dajala ...
Le seno je še dišalo ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Le seno je še dišalo ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Poletni večer, ki že prehaja v mrak, vročina je popuščala in od reke, ki jo je dolgo sušno obdobje tako izsušilo, da že ne zasluži več tega imena, se že čuti osvežilna sapica, ki se vzpenja vedno višje po položnem hribu in takoj za njo se plazi vedno gostejša meglica, ki zagrinja travnik, ki ga suša še ni povsem izsušila.

Čez reko lesen most, pokrit s skodlami - danes je le še tu in tam tak most - streha dovolj visoko, da je peljal pod njo vsak še tako velik polno naložen voz, čeprav s senom, in potem od mosta naprej rahlo vzpenjajoč se kmečki kolovoz, ki so mu kmetje določili vijugasto smer med parcelami, na kolovozu prah na debelo, v veselje vaške otročadi, ki v poletju ni smelo poznati obutve, ob poti pa tu in tam kup gramoza, ki pa je to poletje ostal nedotaknjen, saj dež že dolgo ni ustvarjal potokov, ki bi razkopali pot.

Ob poti so bile na travniku omamno dišeče senene kope; kljub temu, da je nebo kazalo, da še dolgo ne bo tako želenega dežja, ni bilo raztresenega sena. Menili so, da je bolje, da ga dekle v ranem jutru spet raztrosi.

Na vas je že legel tihi mir, utrujeni kosci in njih žene so po večerji še posedeli v prijetnem hladu pred hišo, redki so bili, ki so si prižgali pipico. V hlevih ponekod je še svetila luč, počistili so živini ležišča, tu pa tam še dodali sveže pokošene trave, ni jih bilo malo, ki pa so pustili živino na pašniku, bili so še časi, ko si pozabljen suknjič še čez mesec našel prav tam, kjer si ga pozabil.

Žene so že pospravile po kuhinji, le tu pa tam se je v opomin oglasil lonec, ki so ga utrujene roke nehote spustile na tla. Pa tudi to se je porazgubilo naprej gor v hrib, ki se je za vasjo že strmo dvigal, a v tej temi se je dalo le slutiti, da hiti nekam strmo pod nebo.

Vedno manj je bilo osvetljenih oken in od mostu gor se je videlo, da kresničke svetijo v tej najkrajši noči.

In tudi okna so eno za drugim izginila, vsa vas je bila v temi, vse se je umirilo, le tu pa tam je še zalajal pes, ki ga je zmotila mačka, ki se je vračala na domači skedenj.

Sedaj je bila vas gruča senc, ki so dale slutiti, da ti obrisi pomenijo zavetje ter toplino, toda tudi skrb za jutrišnji dan. Sanje pa, ki so se prikradle pod te strehe, so dovolile veselje, srečo in pričakovanje nečesa, če ne drugega, jutri mora biti boljše in lepše.

V temi na mostu sta se slednjič le dočakala. Saj fant ga je že neštetokrat premeril, dekle pa je priteklo, smejoč se je lovilo sapo, prijela sta se za roke, se stisnila drug k drugemu, šepet, ki se je opravičeval, in spet, ki je oproščal. Šepet, čeprav daleč naokrog ni bilo nikogar, ki bi ta prizor motil, je postajal glasnejši in prehajal v mrmranje. Potem spet tiho, le roke, ki so raziskovale in prenašale vzburjenje zdaj na njega pa spet nanjo, tiha prošnja po razumevanju, zakaj kljub želji dvom, da bi bilo tudi to prav in potem še močnejša želja, ki je prehajala v slo.

Kot eno sta krenila proti vasi, že odločena, da tega, kar bi ju privedlo do združitve danes še ne bosta prekoračila; toda kaj, ko je seno tako omamno dišalo, kope so vabile, fantova rahlo nakazana želja pri njej ni vzbudila odpora, prej privolitev, stekla je med kopicami, ga počakala, se stisnila obenj, spet stekla, se skrila za senom, tu ga je počakala, nista premišljevala o ničemer, dovolila sta, da ju je ljubezen vodila, ljubila sta se vedno znova in znova. Mlada moč je vpijala in dajala.

Zvezde so že bledele, ko sta si še obljubljala drug drugemu v večnost, v želji, ki se ji je pridružil strah, strah pred nečem večjim, kar bi jima preprečilo, da ne bi to trajalo dolgo, dolgo v neskončnost.

Mostu že zdavnaj ni bilo več, gladka siva cesta ni bila več prašen kolovoz in loka, ki jo niti najhujša suša ni mogla izsušiti ni bila več odeta v ples prosojnih vil, ostale so le meglice, presekali so jo napol. Vas je postala večja in s tem zahteva, da človeško blato odvedejo drugam, voda v strugi pa je smrdela po odplakah.
Takrat, včasih nekoč, si jo lahko pil.

Le redki so bili, ki so še imeli žival v hlevu, niti na paši ne, gospodinje so imele pospravljene kuhinje, saj so brneli stroji, pridružile so se svojim možem pred hišo, le dim od pokajenih cigaret se je gosteje dvigal, saj pipic niso več poznali, in od mostu gor se ni videlo, kdaj se ugasnejo luči v hišah, vsa vas je bila vedno osvetljena, svetloba pa se je nasilno vzpenjala v strmino nad vasjo in vedno višje do samega neba, se je zdelo.

Še so bile kopice sena ob cesti.
O ja, še je dišalo seno, seveda ne tako opojno kot včasih, še je bila želja, da bi stekel kot nekoč v noč, med temi kopicami iskal dekle. Toda kaj bi, šel je, umirjeno sedaj, do prav tiste kopice, saj je bilo vse kot nekoč. Ulegel se je v seno, toda ni dočakal, da bi zvezde na nebu zbledele, prej ga je stresel mraz.

Vedel je, tam v sobi ob kaminu, ki sta ga sama postavila, ga čaka žena, in spet ga bo okregala, da se izpostavlja, da se bo prehladil, ko tako v večer postopa po megli, ki jo še diha loka ob vodi, pri tem pa ga bo tako od strani pogledovala in vedela bo, da jo je spet iskal tam, kjer sta se nekoč zlila v eno, sicer polno nasprotij pa vendar…

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Morda te zanima tudi:

Ohranite svoje zgodbe za prihodnje generacije – podarite neprecenljiv spomin

Spomini so tisto, kar daje življenju toplino. So zgodbe...

Za Karolino zbrali več kot 2,1 milijona € in dosegli cilj zbiralne akcije zanjo

V Društvu Viljem Julijan so z včerajšnjim velikim dobro...

Dve ženski, dve zgodbi, isti izziv – boj s pljučno hipertenzijo

Dve ženski, a boj z isto boleznijo. Čeprav sta se sreča...

Samsko življenje in iskanje partnerja

Pomladanski meseci nas spominjajo na pomen ljubezni. Lj...

Izgubljen simbol ljubezni: Pomagajmo 92-letnemu Tonetu poiskati njegov poročni prstan

92-letni Tone je pred kratkim doživel nepričakovano izg...

Domači ljubljenčki v domovih za starejše: ali pozitivni učinki odtehtajo izzive?

V slovenskih domovih za starejše se vedno pogosteje odp...

Kako varno nakupovati na spletu?

Spet je tu november, mesec nakupovalne mrzlice, velikih...

Zaščitite se pred zlorabo! Naučite se varno uporabljati pameten telefon

Pametni telefoni so že skoraj postali neločljiv podaljš...

Ksenija Benedetti: Lahko bi bila tudi samska, brez težav. S tem ni prav nič narobe.

„Včasih ni dobro samo čakati, da vam sreča pade na glav...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2025 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.