O mnogih preiskavah in o mnogi novih načinih zdravljenja se nam takrat še od daleč ni moglo niti sanjati. Mnogih bolezni zdaj skoraj ni več, pojavljajo se nove, vedno več je bolnikov, ki jih medicina danes že lahko pozdravi. V prvem trenutku bi bil človek takšnega napredka lahko samo vesel, zelo vesel.
Pa so ljudje danes tudi bolj zadovoljni? Je neizmeren tehnični napredek res dvignil nivo medicine? Je medicina danes res bolj zmožna zdraviti človeka kot celoto, ali se ukvarja bolj s posameznimi deli telesa in gre tu že v takšne podrobnosti, da jim skoraj ne moreš več slediti? Ne želim, da bi me kdo napak razumel. Seveda sem vesela vsakega napredka pri zdravljenju bolezni, ki pomaga ljudem živeti bolje. Včasih pa dobim občutek, da je tudi v medicini najbolj pomembna tehnika in tako imenovani znanstveni pristop k boleznim, bolnik pa ob vsem tem ostaja sam in nemočen ob vsem neizmernem napredku.
Medicina nikoli ne more biti navadna znanost. Še veliko več je. Spominjam se kolega, ki je pred nekaj leti na televiziji zatrjeval, kako se da v medicini vse natančno znanstveno dokazati. Ubogi bolnik, če ga ta strokovnjak jemlje tako. Medicina je nekaj zelo živega, tu je življenje, ki ga nikoli ne moreš popolnoma zajeti v številke in tabele. Lahko vse veš o fizioloških in o patoloških pojavih neke bolezni, ne moreš pa vedeti, kako bo ta konkretni bolnik doživljal to bolezen in se odzival na zdravljenje. Podatki mnogih študij nam povejo, kako poteka bolezen pri večini bolnikov, nič pa nam ne morejo povedati, kako bo potekala pri tem konkretnem človeku. Lahko tako, kot pri večini, lahko pa tudi veliko bolje ali veliko slabše. Veliko faktorjev na to vpliva, ampak z njimi se medicina bolj malo ukvarja.
Morda za koga zveni nesodobno, če naštejem, kaj vse bi si želela od medicine. Najprej to, da bi znala videti celega človeka v njegovi stiski, šele potem posamezne dele telesa. Da bi aparate uporabljala kot dopolnilo k preiskavam in zdravljenju, ne pa tako, da postajajo aparati pogosto glavni inštrument ob bolniku. Glavni zdravnikov inštrument bi po mojem razumevanju medicine morala ostati skrb za bolnika. Zdravniku naj ne bi smelo biti vseeno, kako je z bolnikom in mu moral dati čutiti, da bo zaradi te skrbi uporabil vse svoje znanje in vse svoje tehnične možnosti, da ga bo pozdravil. Bolnik to skrb začuti in to mu daje zagotovilo, da je v dobrih rokah. Ta skrb je bistveni del odnosa med bolnikom in zdravnikom in že odnos sam je tako del zdravljenja. Prav tako je del odnosa in zdravljenja tudi primerna komunikacija. Primerna komunikacija nikoli ne more biti samo tehnika, ki se je naučiš, ampak je vedno del človeka in njegovega odnosa.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)