V sredo sem bila naročena pri osebnem zdravniku, ki je ponovno ugotovil, kako je rana popolnoma suha. O podplatih nisem govorila, saj bi me zagotovo poslal k dermatologu. Jaz pa sem želela le mir in tiste drobne pozornosti, ki mi jih je dan vedno znova ponujal. Čeprav sem se sama sebi zdela rahlo preplašena in še vedno negotova v korakih, sem vedela, da potrebujem čas, ki mi bo dal fizično moč. Z veseljem sem tako ugotovila, da je na desni nogi zrasla čisto nova koža, ki je bila nežna in gladka. Tudi leva se je že skoraj vsa oluščila in vedela sem, da je mojih težav tudi v tem pogledu konec. Verjela sem, da sem s svojo pozitivno energijo in močjo, pa tudi s silo ’teritorialne obrambe’, kot je mojo krvno obrambno moč poimenoval onkolog, bolezen izluščila skozi mehurjaste tvorbe na podplatih.
Obiskov in klepetov sem se veselila kot nekaj, kar mi je poklonjeno. S težavo sem sicer še pripovedovala, kaj se je zgodilo, saj so se mi vse prehitro nabrale solze v očeh. To je bila izkušnja, ki sem jo morala nekako prestopiti, a še nisem imela dovolj odločnega koraka, da bi to zmogla. Veselila sem se pa vsega, kar se mi je ponujalo, tudi nočnega topotanja vlaka, ki je odmevalo iz doline. Čez dan sem kar ’požirala’ knjige, ki sem jih vzela s knjižnih polic, ki jih iz različnih vzrokov še nisem prebrala. Gotovo so bile neprebrane tiste, ki sem jih dobila, ko je kdo od mojih prijateljev preurejal stanovanje, pa so mu postale določene knjige odveč. Knjig se nisem nikoli branila, z veseljem sem jih zlagala v vse kote, tako v svojem knjižnem kotičku na stopnišču kakor tudi na policah v hodniku.
Pričel se je nov mesec. V vsem sem videla simboliko, tudi v naravi, ki se mi je postavila
ob bok, da bom premagala tiste drobne tresoče nevšečnosti in mrazenje, ki se ga nisem
mogla otresti. Že v bolnišnici sem se dodatno pokrivala, da sem uravnavala telesno temperaturo in se čudila meritvah, ko elektronski merilnik v ušesu, odkar so me prestavili z intenzivne, ni kazal več kot 36,2. Spraševala sem sestro, če je to v redu temperatura, pa je rekla, da je idealna, zato sem ji začela verjeti. Le nekega jutra mi je temperatura pokazala kar za eno stopinjo več, zaradi česar sem se vznemirila, ker bi to lahko pomenilo kakšno vnetno žarišče. Pomiritev je sledila že čez dobro uro, ko so nam prišli zopet izmerit temperaturo, ker so ugotovili, da je bilo z jutranjim merilnikom nekaj narobe, saj smo imeli vsi na oddelku povišano temperaturo.
Tako me zunanja temperatura, ki se je iz dneva v dan dvigovala, sploh ni motila, kvečjemu je name delovala blagovoljno. Menda nas je celo zajel vročinski val, kakor me je seznanjal Fabijan, ki mu je bilo vroče, da se je čez noč hodil hladit v sobo na severni strani hiše, saj sem jaz želela spati pri odprtem oknu. V spalnico je tako prihajala čudovita toplota, ki me je pomirjala. Na cerkljanskem letališču so v drugem avgustovskem tednu na klasični postaji izmerili 40,6°C. Tako se je temperatura izenačila z najvišjo merjeno v zadnjega pol stoletja, odkar so potekale meritve. Na samodejni postaji je bil istega dne odčitan podatek kar 40,8°C in je glede temperature pomaknil državno statistično lestvico na najvišjo točko. A takrat mi je bilo pomembno le, da živim, čeprav sem hkrati tudi razmišljala, da bo letina kljub suši gotovo dobra. Narava ima vedno prav, ker obrne tako, kakor sama hoče. Še dobro, da ljudje nimamo vpliva niti na vreme niti na vremenske spremembe, imamo pa lahko vpliv na svoje počutje in zadovoljstvo. Tisti, ki so radi slabe volje, bodo našli vzrok za to, da bodo ’nergali’ v dežju in v soncu, saj jim enkrat ne bo po godu moča, drugič vročina. Ostali, ki znajo svoja počutja prilagoditi, pa bodo zadovoljni z vsem, kar jim ponuja življenje. V to skupino sem se vedno bolj vključevala. Vse svoje misli sem s hvaležnostjo usmerjala v vsak sončni žarek, ki me je pobožal, v vsak ptičji glas, ki sem ga slišala, v vsak odsev luninega premika in v najbolj oddaljeno zvezdo, ki me je zvečer gledala skozi goste kivijeve liste. Dialoge z angelom sem tudi še potrebovala, da sem lažje premagovala tisto negotovo osamljenost, ko sem se na trenutke počutila vsa nemočna in lomljiva, kakor da ne bom zmogla vsega, kar me še čaka. A ničesar me ni čakalo, razen kolonoskopije, za katero sem vedela, da jo bom odlagala tako dolgo, dokler mi ne bo v podzavest pričela potrkavati vest ter me opominjati, da je igre ’slepih miši’ konec.
Še tri tedne so me čakale injekcije 'fragmina', ki mi jih je nekaj pred sedmo zvečer dajal
Fabijan. Prve dni, ko sem prišla iz bolnišnice, je dobil bolniški dopust, da me je spremljal po stopnicah in mi kuhal ter bil ob meni, da sem pridobila na moči. Tudi pekočo injekcijo mu ni bilo težko dati, čeprav sva oba komaj čakala, da se rešim še teh muk. Ko sem se spominjala preteklih dogodkov, sem bila presrečna, da sem prestala vse poglede na igle, cevke in vse ostale pritikline, ki so običajne po takšni operaciji. S hvaležnostjo sem razmišljala tudi o tem, da me ne čaka niti kemoterapija niti obsevanje niti kakšno drugo pooperativno zdravljenje.
V tistih prilagoditvenih prvih dneh po soočenju, da sem prišla domov brez vsakršnih komplikacij, sem sklenila, da vsak dan napišem nekaj misli angelu, ki je bil z mano v vseh trenutkih in ni dvomil v mojo zmago ter mi je vlival toliko moči, da moje psihično stanje ni niti za trenutek zanihalo. Vljudnost in hvaležnost postavljam med svoj način življenja, tako sem s svojo notranjo poduhovljenostjo sklenila kompromis, da bo sprava zasijala tudi v obliki besed. Zven besed mi je bil vedno pri srcu, pogovori so me zmeraj pomirjali, dogovorov sem se neomajno držala, tudi vsega tistega, kar sem sklenila za svojo samozavest. S samozavestjo sicer nisem imela težav, a vmes se je znala ’prihuliti’ kakšna skrita senca, ki je kot groza krožila nad mano ter mi ni dala miru. Mir pa je vendar nekaj, ki sprošča in daje upanje v sproščenost bivanja.
Dogodivščine, ki si je nisem želela, sem jo pa sprejela kot nekaj, kar mi je bilo namenjeno, nisem želela pomesti pod preprogo, ampak sem se iz nje hotela nekaj naučiti, podučiti pa tudi morebitne ostale, ki bi se znašli v podobni zgodbi ter bi me morebiti vprašali za nasvet. Začela sem si delati zapiske in datumsko zlagati izvide ter jih spravljati v mape. Nisem vedela, kakšen namen bo dobil fascikel, na katerega sem napisala Svit. Med zadnjo pošto sem našla tudi Svit-ovo pismo, ki mu je bil priložen vprašalnik, saj so želeli vedeti, kako sem prestala kolonoskopijo. Skupaj z vprašalnikom sem odposlala tudi zahvalno pismo, saj sem čutila hvaležnost, da so bili vztrajni in so mi rešili življenje. Še posebej sogovorniku Urošu na Klicnem Centru Programa Svit, saj so mi še vedno v ušesu odmevale njegove besede, ko me je nagovoril, naj se odločim za kolonoskopijo, da bova ovrgla sum, da je z mano lahko kar koli narobe. Če ne bi bil najin pogovor uspešen, bi se moja zgodba lahko končala popolnoma drugače, zato so se mi ob misli, da se je končala s tako pravljičnim koncem, v očeh nabrale solze sreče. Zdelo se mi je, da bi od veselja lahko objela ves svet.
Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.