Tudi sonce se je ta torek pojavilo na nebu in jaz sem se pripravljala na novo potovanje. Veselila sem se kolegov in kolegic, vsakič drugih, ki se bomo naslednja dva meseca intenzivno družili, iskali, ponavljali in vadili, popravljali, se izgubljali, da bi se našli na skupnem cilju v februarju!
V študijski sobi smo se pozdravljali, objemali in iskali svoj prostor za mizo, tekste smo polagali nanjo, pa svinčnike in očala.
Režiser Janusz Kica je sedel na čelu mize, tak poseben, izjemno subtilen človek je. Že dolgo občudujem njegove svetloplave srajce in obvezen šal, ki ga, nonšalantno nosi okrog vratu, vse ostalo pa tako po italijansko črno, skoraj vedno isto ... pa je tipičen slovanski tip, Poljak, ki je veliko delal in dela v Nemčiji.
Prvič sem ga srečala, ko njegovi lasje se niso siveli, pred mnogimi leti v Mariboru. Se mi zdi, da se je takrat začela njegova "balkanska" pot, saj od takrat dalje redno dela v Sloveniji, pa na Hrvaškem .... v Zagrebu je našel tudi svojo ljubezen. Igralci ga zelo cenimo in nisem še slišala, da bi ga kdo ogovarjal ali si ne želel delati z njim! Od takrat, ko sem ga prvič srečala in smo se pogovarjali v nemščini, angleščini, malce celo v poljščini in je prvič poslušal slovenski jezik na odru, se je naučil hrvaščine, slovensko pa razume perfektno! Ko ga poslušam, se večkrat vprašam, kako je takrat prepoznal, kaj in kako govorimo. Je izjemno muzikalen in meni se zdi, da tudi intuitiven, ker ga nikoli nismo mogli prepričati, pa naj je šlo za katerikoli jezik, kadar smo na odru "lagali". No, nismo bili prepričljivi! Takrat nas je vse presenetil s svojim načinom dela, prizore smo ponavljali v nedogled, po 30 - 40 krat in spomnim se, da smo vadili čez vse ure in, da sem tisto leto na božični večer prišla domov z vaje okrog 18h. Spomnim se tudi, kako je na neki vaji skočil na oder in pritekel k meni, ki sem čakala za zaveso na nastop. Vstopila naj bi v prizor na določeno glasbo, prečudovit klasičen komad in on mi je prišel povedat naj vstopim, ko zaslišim rog! Rog? Jaz v tisti melodiji nisem mogla ločiti instrumentov, razen, mogoče violine, kaj šele , da bi "slišala" rog! Pognala sem se na oder, kakor sem vedela in znala in potem na vsakem naslednjem nastopu doživljala pravo dramo, ali bom zaslišala rog in vstopila v pravem trenutku!
Odličen režiser!
Tokrat delamo z njim Kafko.
"Grad."
Roman je dramatiziran na 25 prizorov in sodeluje okrog 20 igralcev!
Mi temu rečemo, da je ekipa velika.
Glavno vlogo gospoda K igra moj ljubi prijatelj Branko Šturbej, ki je že, skupaj z Januszem, pravi specialist za Kafko. Skupaj sta delala že Proces in Ameriko.
Spomnim se "Amerike", ki sta jo pred mnogimi leti delala v mariborskem gledališču. Gostovali so v Cankarjevem domu in v tisti temi tam, sem sredi predstave, prvič v življenju doživela, da se mi je zvrtelo od višine. Igra se je odvijala na vrhu nebotičnika in, ko so igralci gledali "dol", se mi je zdelo, da sem z njimi, da se mi vrti od višine ... in od neskončnega, absurdnega iskanja in potovanja glavnega junaka. Brankova igralska preprostost, prepričljivost in virtuoznost hkrati, me je začarala. On me vedno začara.
Zdaj igrava skupaj.
In se prebijamo skozi tekst, skozi posebne, kafkanjanske besedne zveze in absurd K-ajevga potovanja.
Saj poznate zgodbo (če ne, pa je zdaj odlična priložnost), nekje zgoraj je grad in pomembni ljudje, tu spodaj pa K in sleherniki, ki bi radi gor, pa niso še nikogar od zgoraj videli ali pa ga vidijo skozi luknjico v vratih, ker zgoraj je kar nekaj uradnikov in nad uradnikov, ker gospod Klamm ne sprejema ali sprejema samo ljubico in župan in učitelj, vsi se bojijo in upajo in je krčmarica (jaz, haha), ki K-ju pripoveduje o Klamu in o tem, da je nihče ... skratka pri Kafki je važna pot, tako polna absurda, da vsi zgrešimo med čakanjem! K sam sebi, tudi v stiku z ženskami, odvzema upanje! Zemljemerec, ki čaka na službo in ves čas sklepa kompromise, samo, da bi prišel do "glavnega"!
Podobnost z današnjim svetom je boleča!
To iskanje kompromisov, te absurdne poti, ta, do skrajnosti pretirana moč birokracije, teh tisoč papirjev in dovoljenj, ki jih v današnjem življenju potrebujemo, da preživimo. In neulovljivost ta "glavnih", ki niso za nič odgovorni in so tam "zgoraj v gradu" nedotakljivi.
Meni osebno Kafkov roman govori tudi o hrepenenju, o nezmožnosti glavnega junaka ljubiti zares, o strahu in poniglavi ponižnosti, prodanosti za žarek oblastniškega sija. In Kafkovi naklonjenosti ljudem, ki nimajo dela, ki nimajo možnosti preživetja ...
Seveda, je od daleč, ko takole beremo to obračanje stavkov in mnenj in kolobocijo obratov, ki vsi peljejo k srečanju pomembnega (kdo pa to sploh je) človeka, ki ga nikoli ne srečamo, smešno! Ja, na prvi bralni vaji smo se smejali! Ker je smešno, kako se majhni kot smo, vsi meseni in prizemljeni, trudimo razumeti in doseči svet tam "zgoraj"! In pri tem, vsi skupaj "spimo", ne naredimo nič, oni tam zgoraj še manj. Ker smo jih mi, v svojih glavah ustvarili.
Gledališče dela to čarovnijo, da lahko pobegnemo od domačih loncev in naših intimnih dram, v čisto drug svet, spet drugih dram, ki pa se nam iz drugega zornega kota ne zdijo tako surovo boleče . Ko postanejo boleče, rodimo predstave, ki pa so z varno distanco (da človek ne zboli) rezultat vseh sodelujočih, od inspicienta do režiserja predstave! Predvsem pa od sodelovanja nas, ki smo na odru. Boljšega soigralca kot imaš, večji je užitek v sodelovanju, nadgrajevanju, ustvarjanju!
Potovanje se je začelo ... nihče ne ve, kam nas bo pripeljalo. Mogoče ve režiser, pa vam lahko zaupam, da tudi on samo upa. Mene bo zdaj nekaj časa strah in sram. Ker, kar naenkrat ne znam brati, ker kar naenkrat mrzlično vklapljam možgane, da bi si vse razložila. Vse, razumela. Ko se bom pretolkla skozi to mikroskopsko analizo in se bodo stavki začeli prilegati jeziku, bomo šli v prostor in se spet lovili kakšen teden, ker bo beseda v telesu svoje mesto iskala, haha ....
Vmes pa veselje, drobno in iskrivo, ko spoznam Jordana, ki z njim nisem še nikoli delala, veselje, ko poslušam Vanjo, tolikokrat prezrto mlado igralko, navdušenje, ki nam ga bo, zagotovo, pripravila Bianka s svojimi kostumi, veselje nad kolegi, ki bodo rojevali male umetnosti in veselje, da sem lahko del tega sveta!
Si lahko zamislite, še vedno sem zaljubljena! V ustvarjalen in iskren teater!
Upam, da se boste lahko nasmejali tudi vi! Ali vsaj nasmehnili!
Ko bomo igro "Grad" igrali za Vas!