V avtu je bila sama, pa vseeno ni bila tiho niti minuto. Najbrž ji je bilo tako lažje. Govorila je, kakor, da bi sedel zraven nje. Vse besede so bile dejansko namenjene njemu, le da jih ni slišal. Jih najbrž niti ne bi želel slišati, jo najbrž niti ne bi poslušal. Mogoče bi se celo smehljal. Njemu je bilo seveda vseeno, ni bil on tisti, ki je trpel, ki ni videl izhoda. Njej ni bilo vseeno in da je trpela, je bil kriv samo on. Hudoben, brezsrčni človek, s katerim je bila kar nekaj let. Kako so pobegnila mimo! Vsa tista leta, vsi tisti dnevi sreče. In najhuje je bilo to, da je bil prvi dan, ki ga je preživela z njim, prav tako kot zadnji, zanjo srečen. V enakem merilu. Ni se zavedala, ni se naveličala. Bila je pač samo srečna in prepričana, da je njena sreča nalezljiva, da je on enakih misli, da se tudi njegovo srce smeji, ko sta skupaj. Njegov pogled je bil enak prvi kot zadnji dan. Njegov nasmeh se ni spremenil, njegov objem je bil enako varen in poljub enako strasten. Z ničemer ni pokazal, da mu je dovolj, z ničemer ni namignil, da se njuna pot končuje, da sta prišla na križišče, da bo on izbral drugo pot. Ni vedela in bila je popolnoma šokirana, ko se je zgodilo. Kot strela iz jasnega neba so nanjo padle njegove besede.
»Erika, veš, premišljeval sem. Med nama ni vse tako, kot bi moralo biti. Najina zveza ne pelje nikamor več,« je pričel tistega lepega dne.
Le gledala ga je, čakala, kdaj se bo pričel smejati na ves glas, kdaj ji bo povedal, da se le šali. Neokusno šali. Pa ni. Ostal je resen.
»Ne razumem te, Jaka,« mu je rekla zmedeno.
»Morala bi nehati. Vsaj za nekaj časa. Ne počutim se dobro, utesnjuješ me. Ne čutim več tistega,« je pričel. Niti trenil ni z očesom, niti kančka žalosti ni bilo na njegovem obrazu. Mogoče le olajšanje, da je končno povedal. Kdo ve, koliko časa je že imel takšne misli?!
Tisti hip bi najbrž lažje sprejela novico, da je na smrt bolan, da odhaja v tujino, da gre na drugi konec sveta. Samo tega ne. Samo tega ne, prosim! Samo konca ne. Ga res ne bo več smela objeti? Res ne bo več smela čakati poljuba? Res ne bo več pred hišo čakala, kdaj se bo pripeljal z avtom, jo pogledal z občudovanjem? Konec? Konec.
»Kako si mogel?! Kako si lahko tako brezsrčen;« je govorila na glas. Peljala počasi naprej do cilja, ki si ga je zadala. Še malo, še slabih dvajset minut vožnje in bo tam. Sicer res samo za deset dni, toda, če jo bo prijelo, bo kar ostala. Zakaj bi se sploh vračala?! Pogrešal jo ne bo nihče. Nikomur ni bilo mar, kje je.
»Za nekaj časa,« mu je rekla takrat, ko ji je izdal, da hoče konec.
»Da, vsaj za nekaj časa bi morala prekiniti. Ni nujno, da bova potem spet skupaj, pa vseeno,« je govoril.
»Za nekaj časa. Za koliko časa,« je vprašala. Še zavedala se ni, da ga prosi, da bi naredila vse. Tudi čakala bi, da bi ga minilo ali spet prijelo.
»Ne vem. Mogoče za par mesecev,« je skomignil z rameni.
Par mesecev? Brez njega? Ne, saj ni res!
»Tako dolgo? Zakaj pa tako dolgo? Narediva krajši premor. Verjamem, da bo obema dobro del. Zmeniva se in bodiva narazen teden dni,« je predlagala, čutila, kako ji teče voda v grlo.
Jaka je počasi odkimal, čutila je, da ji ni povedal vsega…
»Moški! Vsi so isti! In ženske tudi, razen par izjem,« je govorila in počasi peljala. Vedno, ko je šla gor, je uživala v vožnji, si ogledovala okolico. Tokrat je ni zanimala, želela je le čimprej priti do cilja.
Pripeljala je do vikenda. Stal je na desni strani, umaknjen je bil v velik breg. Tisti vikend je zrasel leto dni po tistem, ko je bil njihov narejen. Prej so bili sami daleč naokoli. Sprva so vihali nos. Njena mati je bila prepričana, da je samote konec, da se bodo novi vikendaši hoteli družiti z njimi. Že je videla, kako bodo nadležno trkali na vrata, prihajali na kavo in se jim potem ne bo nikamor mudilo. Najbrž bodo hoteli celo, da skupaj pečejo, zvečer kartajo… No, nič od tega se ni zgodilo. Vikend je tam stal sedaj že dobrih osem let, niti enkrat se niso prikazali zraven njihovega. Poznali so se, kadar so se srečali, so izmenjali par besed, to je bilo vse. Novi vikendaši so očitno prav tako želeli samoto, s tem namenom zgradili malo hiško in tja prihajali po mir, se umaknili iz mestnega vrveža tako, kot starši Erike.
Še vedno, s solzami v očeh, je počasi peljala mimo in ni opazila, da je bilo pri vikendu odprto okno, da je bil zraven parkiran avto. Pred sabo je videla le cilj. Še slabih petsto metrov in bo tam. Na samoti celih deset dni.
Za beg se je odločila nekoliko kasneje. Sprva je menila, da bo že nekako. Pač, z Jakom nista bila več skupaj, toda bo že. Hotela je živeti dalje, čim manj misliti na to. Ostala sta prijatelja. No, Jaka je hotel celo seks za slovo, pa je ogorčeno odklonila.