Pravljični zajtrki
''Ne maram. Nočem. Ne bom. Nisem lačen. Fuj!'' je sitnaril Mali, ko sem preden postavila krožnik s proseno kašo. Bila je ravno prav ohlajena, z medom pa sem po površini naredila smejočega sončka.
''Vsako jutro mudimo v vrtec. In to samo zaradi tebe!'' je bratu očitala Ajda. Malemu za nervozne očitke sploh ni bilo mar, z avtomobilčkom je vozil po mizi sem in tja, pri tem pa je izpuščal glasove, ki bi bili bolj kot za zajtrk primerni za dirkališče formule ena. Urini kazalci so se pritajeno hihitali v pest in zdelo se mi je, da me bo šef spet mrko gledal.
''Obuti maček je vsak dan pojedel vsaj pet krožnikov kaše, zato je bil takoo močan,'' rečem in se oklenem še zadnje rešilne bilke najljubšega pravljičnega junaka pod našo streho.
Žigove oči se zasvetijo, ko me radovedno pogleda in zamljaska z jezikom.
''Čisto zares!'' nadaljujem opogumljena,''pa tudi čriček Matiček si je, kot sem slišala, na kašo stresel dve veliki žlici kakava.''
Ajda je za trenutek nehala jesti, napela je ušesa in čakala, kaj se bo zgodilo.
''Zmajček – Zakajček se je celo zaposlil v mlinu, kamor so okoliški kmetje nosili proso,'' se sproti izmišljujem.
''V kateri pravljici se je to dogajalo?''
Zardela sem.
''Saj ni važno v kateri,'' mi je pomagala Ajda,''Zgodilo se je v Pravljični deželi, ki je zelo velika in polna najrazličnejših zanimivih ljudi.''
''Tam živijo tudi škratje, ki ljubijo kašo z jabolki,''nadaljujem in z enim očesom škilim proti uri.
Mali nekaj časa strmi vame, nato pa prikima:''Če mi skuhaš pravljično kašo, jo bom jedel, drugače pa ne.''
Hitro se lotim dela, ker sem se bala, da se premisli. Ajda je žličko medu vmešala v pomarančni sok in vanilijo ter polila po kaši. Deček je zadovoljno cmokal, lačen želodček pa je zahteval še in še.
''Zmanjkalo,'' zastokam, ko si je pravljične jedi zaželel že tretjič.
Naslednje jutro smo skupaj spekli rižev narastek, Mali, ki sliši tudi na ime Žiga, pa je pripravil borovničji koktejl, kakršen bi teknil tudi Borovničji princeski. V sredo nam je kuhala miška Tilčka. Dva in več dni star kruh je namočila v mleku in žvrkljanem jajcu, ga popekla v zlati barvi, polila z malo javorjevega sirupa, ter nato postavila na mizo skupaj s skodelico vročega mleka.
V četrtek nam je delal družbo mali Strahec. V pravljici, ki jo je prinesel s seboj, je dišalo po skuti, v katero smo sesekljali motovilec, dodali ščepec soli, malo naribanega sira in žličko kisle smetane. Strahec je vztrajal, da moramo tanke šnitke kruha najprej popeči, potem šele smo nanje namazali namaz.
Petek je bil dan za kosmiče. Tega, da so se radi prismodili, v pravljici sicer ni pisalo, zato pa sem vzela Žigo v naročje in skupaj sva jih mešala toliko časa, dokler niso bili kuhani. Suhe marelice so bile pri roki in jed smo imenovali ''sesekljani sončni žarki po zakajčkasto''.
V soboto zjutraj bi rada malo dlje spala. Teden, ki je minil kot blisk, je bil zelo naporen. Tudi zaradi zgodnjega vstajanja in kuhanja.
''Ne bodi taka reva, no!'' je sitnaril Mali, ko je vlekel odejo, v katero sem se zavijala.
''Lačen sem, če še ne veš,'' je poskušal zlepa, ker zgrda ni šlo. Minilo je nekaj dolgih trenutkov, preden mi je padlo na pamet, da se je prvič, kar pomnim, zgodilo, da je sam od sebe omenil, da je lačen. Pred tem smo ga zmeraj silili k jedi.
''Danes bi kaj gusarskega,'' je bil neizprosen, ko sem, še vsa kremežljava, motovilila za njim v kuhinjo.
''Ribe? Hobotnice? Kita na žaru? Pečene kobilice? Ocvrte mravljince?''
Na ves glas se je zasmejal:''Babi, ti si pa res tečna! Mar ne veš, da so imeli gusarji najraje puding?''
Hotela sem že protestirati, a sem se še pravočasno ugriznila v jezik. Medtem ko sva ga kuhala, sem mu pripovedovala strašno zgodbo o še bolj strašnem gusarju, ki je premagoval morske razbojnike le, če so mu kuharji v puding zamešali brusnice ali robidnice.
''Še ti mi jih daj!'' je ukazal.
''Ko bom velik, bom bil tudi jaz gusar in bom rešil svet!'' je pomenljivo zamomljal s polnimi usti. Na pravljične zajtrke pa ni pozabil do današnjih dni, čeprav je danes že velik fant, včasih tudi strašni gusar, ki zelo rad pomaga ljudem.
Ta zgodba je naši ambasadorki Mileni Miklavčič prinesla prvo mesto na literarnem natečaju 14. Festivala za tretje življenjsko obdobje.