Ni treba posebej kuriti, ne pospravljati, ne skrbeti za prevoz povabljenih. Seveda so se vsi strinjali. Kako tudi ne bi: z lahkoto bodo peš prišli na večerjo, nobenega stresa zaradi nevarne ceste ne bo in nikomur se ne bo treba truditi z odmetavanjem snega okoli zidanice. Pa so se vso jesen pogovarjali, da bi po dolgem času 'božičevali' v prijazni vinski kleti sredi narave, snežnih zametov, skorajda v divjini.
Kako se je trudil z okraševanjem dnevne sobe v zidanici! Iz gozda je prinesel bršljan, smrečje, vse lepo razporedil po okenskih policah, sredi dolge hrastove mize, dodal še domača rdeča jabolka … Popolno! Vse, da bi presenetil in razveselil Nado, ji olajšal priprave na praznovanje in izvabil smehljaj na njena tako pogosto namrgodena lica. Samo hrana, krožniki in gostje so še manjkali za romantično večerjo. No, potem je pa nasulo toliko snega, da je postala cesta do kleti neprevozna in Nada je spremenila načrt …
Kakšni mehkužci! se je jezil, medtem ko je grizel kolena na strmini in se potil v oklepu debele bunde, ki je bila očitno pretopla za ta pohod. Počasi je legal mrak in moral je pohiteti. Pričakovali so, da se bo vrnil vsaj tja do 18. ure skupaj z žganjem za aperitiv in vinom za svečano božično večerjo. Zdaj je bila ura pol štirih, a se je že mračilo, saj so nad pokrajino viseli težki sivi, skoraj črni oblaki, očitno prepolni snega, ki se bo še pred nočjo usul iz njihovega naročja.
Čutil je, kako mu polzijo potne srage po hrbtu, a je še pospešil korak. Nikjer žive duše. Še pasjega laježa ni slišal. Samo tišina, požvižgavanje vetra in komaj slišno pršenje snežink, ki so postajale vse večje in vse več jih je plesalo skozi zimski zrak.
Končno zidanica!
Komaj se je pretolkel skozi visok snežni zamet do vhoda v spodnjo klet s sodi. Pihal je in puhal kot star, odslužen traktor, a bil vendar zadovoljen, da mu je uspelo premagati strmino v dobrih tridesetih minutah. Ni slabo za petinšestdesetletnika …
Nalil si je šilce domače slivovke in si vzel deset minut za oddih.
Nato se je lotil polnjenja plastenk. Doma je sicer bilo nekaj buteljk, a vsi so raje segali po kozarcih s svežo kapljico 'iz soda'. Napolnil je pet plastenk po liter in pol, nato še plastenko slivovke in se namenil zakleniti kletna vrata, ko je zaslišal klic na pomoč. Najprej je pomislil, da ima prisluhe, potem je spet prišel do njega obupan klic na pomoč. Cekar in nahrbtnik s plastenkami je pustil kar sredi gazi in se z žepno svetilko v roki odpravil pogledat, kaj se dogaja. Na cesti, po kateri je bil prišel, ni bilo videti ničesar, krenil je torej v nasprotno smer po gazi, ki je vodila navzgor do tako imenovane Sončne vinske ceste, ki povezuje Lendavske gorice z Dolgovaškimi. Nekaj je bilo tam … nepremično je ležalo sredi beline, ki je že sivela in se polagoma utapljala v zimsko noč.
»Halo! Halo! Prihajam na pomoč,« je vpil, kolikor je mogel glasno.
Tisto sredi gazi se je premaknilo, kot da mu je temna gmota pomahala z roko. Pohitel je naprej in kakšen meter pred ciljem zagledal v snegu ležečo žensko. Noge je imela čudno spodvite pod trup, roke razširjene, glavo nagnjeno daleč nazaj. Ni imela pokrivala, to je videl najprej. Dolgi lasje so se ji ovili okoli obraza, ga delno zastrli, tako da ni mogel ugotoviti, ali gre za znano osebo, za koga iz naselja 'vikendašev', kot so rekli domačini priseljencem iz vseh koncev slovenije, ali za tujko.
»Kaj se je zgodilo, gospa?« je vznemirjen spraševal, večkrat ponovil vprašanje, a odgovora ni bilo. Kazalo je, da je omedlela. Kaj naj stori? Rešilca bi zaman klical, do zidanice se ne bi mogel prebiti, ni šanse! Če bi vedel, kdo je ženska, bi poklical svojce, znance, sorodnike …
Možgani so delali s polno paro. Najprej mora žensko spraviti do zidanice, na suho in toplo. Potem bo ukrepal dalje.
Šel je okoli nepremičnega telesa, jo prijel pod pazduhami in jo zvlekel do vinske kleti. Zlahka jo je privlekel do vhodnih vrat bivalnega dela zidanice. Kakšnih šestdeset kilogramov, je pomislil. Vedel je, da so gornji prostori ledenica, a ni imel izbire. Ovil jo bo v odeje, zakuril v litoželezni peči in kmalu bo toplo … in potem bo prišla k sebi in se je bo kar najhitreje znebil, kajti doma ga čakajo z večerjo in darili pod božičnim drevesom. In Nada mu ne bo zavila vratu! Vse to se mu je motalo po glavi, medtem ko je končno spravil žensko v klet, jo polegel na kavč, pokril z odejami, pohitel zakurit, da ne bi na koncu še zmrznila. Še vodo je zavrel in med ostalimi opravili skuhal čaj iz doma pridelanih Nadinih zelišč. Vedno pomaga, je pomislil.