Štefka je bila tisti dan kar naprej slabe volje. Premišljevala je, kaj se lahko zgodi doma, ko bodo otroci sami gospodarji v kuhinji. V mislih si je slikala najbolj drzne prizore, kako pozabijo ugasniti plin na štedilniku, zapreti vodo v kopalnici ali –bognedaj- da pozabijo ključ v vhodnih vratih v ključavnici. Prej preden so se pripeljali v Celje, se je že tako tresla od strahu, da jo je kar dušilo. Toda na srečo je imela vsaj njena šefica ščepec prisebnosti in pameti. Posodila ji je mobitel, da se je na lastna ušesa prepričala, da je doma vse lepo in prav in da se svet niti slučajno ne podira, ker gre ona po svoje.
»To je bil zame velik šok. Po eni strani sem ugotovila, da se znajdejo tudi brez mene, takoj nato, pa sploh ne vem zakaj, sem postala jezna in ljubosumna na njihovo samostojnost. Ne potrebujejo me več, sem si rekla in medtem, ko se mi je oddahnilo, mi je postalo hudo, ker sem se počutila odveč in nekoristno. Toda telefonski klic je bil zdravilen vsaj v toliko, da sem se pridružila ostalim na avtobusu. Ko so začeli peti slovenske narodne, sem jim »posodila« še svoj glas in nenadoma sem se zelo dobro počutila,« niza spomine Štefka.
Na Tepanjah so se ustavili na znanih kremšnitah. Ker ni bilo drugod prostora, se za mizo usede sama. Ne da bi vedela kdaj, prisede starejši moški, beseda je dala besedo in kot bi mignil sta se zapletla v pogovor. Povedal ji je, da je upokojen, vendar da se doma dolgočasi, ker nima kaj početi. Iz naključnih besed je kmalu ugotovila, da mora biti ali ločen ali pa vdovec, vendar se ga ni upala vprašati, da ne bi podrla zanimivega poznanstva, ki ji je postajajo vedno bolj všeč. Omenil ji je, da je včasih po ljubljanskih parkih sadil rože, da je bil vešč v tem poslu in da so ga imeli radi, ker je bil nekaj posebnega. Štefka je vpijala njegove besede in vsaka izmed njih ji je bila sveta. Še nikoli ni imela opravka s prevaranti in lažnivci zato jo je njen novopečeni prijatelj Jože lahko vrtel na ražnju kot mlado pečenko.
»Bila sem zmedena, smejala sem se tja v tri dni, zardevala sem in obnašala sem se v vseh pogledih neumno,« je še zmeraj polna obtoževanj na svoj račun.
»Ko bi imela vsaj malo pameti v svoji puhli glavi, se to, kar se je, ne bi zgodilo ...«
Preden so prispeli do kmetije, ki so si jo nameravali ogledati, je bila Štefka že »kuhana in pečena«. Jože je pocukal za rokav njeno šefico in ji razložil, da bi se jim rad pridružil, ker se mu nikamor ne mudi in ga doma nihče ne čaka. Prisedel se je k Štefki, ki se je ves čas smejala njegovim šalam, ob vrnitvi v Ljubljano je celo sprejela še zadnje povabilo na kavo. In kar je bilo najhuje: pozabila je na otroke, ki so bili doma sami.
Dan, ki ga je preživela, je bil zanjo eden najlepših v zadnjem obdobju njenega življenja. Še zlata sinova matura je za nekaj hipov utonila v pozabo.
»Zdelo se mi je popolnoma razumljivo, da na koncu sprejmem njegovo povabilo, da se spet srečava,« je nadaljevala Štefka.
Jože jo je ob večerih redno čakal pred cvetličarno. Nekoč, ko jo v cvetličarni niso potrebovali, je ostala doma. Na kraj pameti ji ni padlo, da bi o tem razlagala še Jožetu. Malo pred osmo uro pa pozvoni na vratih. Štefka je bila šokirana in zmedena, ko mu jih je odprla. Niti v najbolj drznih sanjah si ni predstavljala, da ve, kje stanuje. V isti sapi, ko ji je razlagal, kako se je zanjo bal in kako jo pogreša, ji je očital, da ga ne mara več, ker ga je pustila stati zunaj, na dežju.
Prvo, na kar je Štefka pomislila, je bilo, da otrok, na srečo, ni bilo doma. Povabila ga je, naj vstopi.
Ni mu bilo potrebno dvakrat reči. Obraz se mu je v hipu razvedril in bil je videti zadovoljen, zlasti še, ko sta prišla v kuhinjo, kjer se je vse bleščalo od čistoče. Štefka je imela rada red in pri njej bi težko naleteli na nepomito posodo.
Ko se je Jože usedel, se je zdelo, da je pozabil na čas. Nekaj časa je bila vesela, da ji dela družbo, potem pa jo je začelo skrbeti. Bila je prepričana, da bi se vdrla v tla, če bi jo njena družina zalotila z neznanim moškim.
Zadovoljen je predel na stolu, popil že dve kavi, pojedel ves jabolčni zavitek, ki ga je hranila za posladek po večerji. Od časa do časa jo je zaljubljeno pogledal in ji omenil, da si brez nje ne more več predstavljati življenja.
»Saj veš, kakšne smo ženske! Silno nam godi, če slišimo kakšno lepo besedo! Jaz pa sem bila sploh dovzetna za to, saj sem bila že vrsto let vdova. Moj pokojni mož tudi ni bil tak, da bi dosti govoril o ljubezni, zato se mi je srce kar tajalo, ko sem poslušala Jožeta. Takoj je opazil, da so njegove besede padle na plodna tla in potem je šel v napad z novimi topovi.«
Pri Štefki je zanimivo to, da se zelo dobro spominja podrobnosti. Vsega, kar se je kdaj zgodilo, lahko določi do minute natančno. In tudi tega, ko jo je poskušal nerodno objeti in stisniti k sebi, ji je ostalo v spominu točno tako, kot se je v resnici dogajalo.
»Po eni strani se mi je zdelo božansko, po drugi strani pa me je motil ostri vonj po potu. Sama nase sem bila jezna, ko sem se vprašala, kdaj neki se je ta človek nazadnje umil. Potem me je v trenutku postalo sram takih misli in tudi zato sem mu dovolila, da me je na koncu celo poljubil. Nič nisem čutila ob tistem dotiku. Nobenih mravljincev ali česa podobnega. Ko je hotel nadaljevati, sem ga prijela za roko in ga odmaknila od sebe. Ne morem, sem mu rekla, sin bo vsak trenutek prišel domov. čutila sem njegovo jezo, čakala sem, da bo zaklel in me poslal k vragu, toda zadržal se je. Na srečo ni imel nič proti, da sva potem oba odšla iz stanovanja, na sprehod …«
Toda avanture s tem še ni bilo konec. Nasprotno, šele začela se je.
Z njo pa tudi Štefkina kalvarija, saj je novopečeni »ljubimec« trkal na vrata ob vseh mogočih in nemogočih urah dneva. Klical jo je po telefonu, jo obiskoval v službi in jo zasledoval po mestu …