RESNIČNA ZGODBA: Skrivnosti, o katerih se ne govori ...

Že od nekdaj so me privlačile prepovedane stvari. Posebno tiste, o katerih se je le šepetalo in govorilo v šifrah. Zato mi je bilo popolnoma jasno, da ne more biti drugače kot da mi gre babica na žice. Pila mi je kri! Dobesedno.
Moja babica je bila moja sorodna duša. (fotografija je simbolična, FreeDigitalPhotos)
Moja babica je bila moja sorodna duša. (fotografija je simbolična, FreeDigitalPhotos)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
"Ne sedi z razkrečenimi nogami," me je opominjala in me karajoče gledala izpod namrščenega čela, ki ga ji je, do polovice, pokrivala črna ruta z belimi pikicami. Obrnila sem se proti steni in pokazala jezik.

Bogvedi kolikokrat je nanesel pogovor na to, kako so živeli včasih. Najino besedovanje pa se je po navadi zaključilo z znanim stavkom, ki mi še zmeraj odzvanja v ušesih: ja, včasih je bilo vse drugače.

"Hehehe, babica, ali spet govoriš o seksu?" sem se zahihitala. Potem sem stekla proti vratom, kajti bila je nagle jeze.

Vsi, ki so naju poznali, so vedeli, da sva si bili kot pes in mačka, zato nikomur ni bilo jasno, zakaj sem tulila kot jesihar, ko je umrla. Niso me mogli potolažiti. K sebi sem stiskala njeno fotografijo, goreče molila in prosila Boga in vse svetnike naj jo pošlje nazaj.

"To ni pravično!" sem se jezila na Angela varuha. "S kom se bom pa sedaj prepirala, ko je ona v Nebesih?!" 

Nekoč sem se kot ponavadi izmuznila v njeno kamro, kjer je že smrdelo po zatohlem. Moja mama je bila res zanikrna!
Zlezla sem na visoko posteljo, ki ji je babica rekla moj špampet.
Blazina je še zmeraj tičala v čipkasti prevleki. Poduhala sem jo in se tiho nasmehnila. Dišala je po babici in ta občutek me je neskončno osrečil.
Nad posteljo je visela podoba Marije z Brezij. Imela je težak lesen okvir, že malo črviv. Dedek Luka se mi je smehljal z drugega konca sobe, kamor niso segli snopi svetlobe.
"Tečka!" so govorile njegove iskrive oči.
Čez naslonjalo stola je nekdo vrgel črno obleko z bleščicami.
Pomerila sem jo.
Žal je bila moja babica vsaj za 20 cm višja od mene.
Z vso ihto sem se vrgla v brskanje po predalih.
Našla sem velike modrce, ogromne spodnje hlače in malo več kot milijon črnih predpasnikov.
Tudi rut je bilo kolikor hočeš: potiskanih in enobarvnih.
Potem sem pod prsti začutila papir.
Kuverto.
"Verjetno kakšno ljubezensko pismo dedku," sem se zahihitala.
Skoraj me je vrglo od presenečenja. Na sprednji strani je pisalo z velikimi tiskanimi črkami:
Za moja malo Borovničko.
Jezno sem zacepetala in vrgla pismo na tla:«Babi, še po smrti me jeziš, da veš!«
Kadar mi je rekla Borovnička potem cel teden nisem govorila z njo. Zaradi tega naziva mi ni pustila odrasti.
Vendar je bila radovednost močnejša. Po turško sem se vnovič usedla na njeno posteljo in počasi ter previdno potegnila iz kuverte tri na drobno popisane liste.
"Kršenmatiček!"
Babica je bila res nora. Še bolj kot sem mislila.
"Draga Borovnička," je zapisala.

"Kot sama veš, s tvojim dedijem nisem bila preveč srečna. Z menoj se je poročil zato, ker je nujno potreboval gospodinjo in mater za svojih dvanajst otrok. Bila sem že v letih, ko snubci niso več trkali na vrata, zato sem privolila, ko se je oglasil pri meni. Nikoli ga nisem ljubila, zato bi bila neizmerno vesela, če vsaj ti ne bi ponavljala mojih napak. Rada te imam bolj kot sem ti kdajkoli znala pokazati."

V očeh me je neprijetno zaščemelo, v grlu se mi je naredil cmok, toda brala sem dalje.

"Ko sem kot otrok v šoli narisala na tablo možaka z lulčkom, ki lula v kahlo, me je učiteljica zaradi tega natepla in me za več ur zaprla po pouku. Poleg tega me je zatožila bratu, ki mi je ves besen vrgel v glavo motiko. Brazgotina mi je ostala celo življenje. Hočem ti povedati, da so moški , kadar so goli, vsi enaki, zato ti predlagam, da jih izbiraj po srcu. Boš videla, da bo bolj pametno."

Živo sem zardela. Obiskovala sem že tretji letnik gimnazije in o tem, kakšni so fantje pod obleko, sem že marsikaj vedela.

"Mnoga dekleta s katerimi sem skupaj odraščala, so se poročile povsem nevedne. Moja prijateljica Berta mi je pripovedovala, s kakšno grozo je dočakala poročno noč. Kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj paše, z možem nista mogla priti skupaj. Popolnoma nevedna sta se odpravila k župniku, da jima je razložil, kaj mora mož narediti s svojim »orodjem«.Z leti sta bila zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna. Borovnička, ali si se o čebelicah in rožicah že kdaj pogovorila z mamico? Si ali nisi? Ja, ja, saj vem, da ti je nerodno, toda vseeno ji kdaj nasloni glavo na ramo in jo pobaraj, kako je s temi stvarmi."

Planila sem pokonci. Bila sem razburjena. Začela sem hoditi po kamri sem in tja. Ni mi šlo v glavo, kaj je babi hotela doseči s temi bedastimi nasveti. Briga me, kako so živeli včasih! Malo mar mi je. Častna beseda! Seveda, takrat, ko se je babi rodila, se jim še sanjalo ni, kaj je to ljubezen.
Toda radovednost je bila spet močnejša od jeze. Ponovno sem začela brati.

"Bi te zanimalo, koliko časa je včasih, ko sem bila mlada, ljubljenje sploh trajalo? Ne več kot pet minut. Ne verjameš? Tako je pač bilo. Če je trajalo dlje, je to že pomenilo, da je bil dedec »zanič«, ker mu ni takoj prišlo, hkrati pa tudi, da so se ustrezno podaljšale ženske muke. Ja, prav si prebrala. Kaj je to orgazem, se nam, ženskam, včasih ni niti sanjalo. Odnos je bil skoraj zmeraj zelo boleč, saj dedek zlepa ni poskrbel, da bi tudi jaz uživala. Ponavadi me je pogledal izpod čela, pa sem že vedela, kaj ima v mislih. Umaknila sem se v zgornjo sobo, poslušno povlekla krilo navzgor, mož se je ulegel name in na hitrico opravil. Ležati sem morala pri miru, drugače ni bil zadovoljen. Poskušam napisati razumljivo, vendar ne vem, če mi bo uspelo. Želim ti le reči, da sem vesela, da mladi gledate na ljubezen drugače kot smo mi. Borovnička moja, najdi si fanta, ki te bo vzel v naročje, božal, crkljal, poljubljal in bil nežen s teboj. Nikar si ne nakoplji na glavo kakšnega grobijana!"

Vneto sem prikimavala in zdelo se mi je, da je od nekod priplaval njen tihi glas in se dotaknil mojih lic. Babi, obljubim, da bo tako. Hm, bi ti bil Peter Kosmačev všeč?

Pismo me je pretreslo bolj kot sem želela priznati. Žal mi je bilo za vsako grdo besedo, ki sem ji jo izrekla. Pojma nisem imela o tem, kaj je morala babica v življenju pretrpeti. Strici in tete so jo zmeraj klicali mama, četudi jih ni ona rodila. Počasi sem začenjala razumeti, zakaj so se na pogrebu vsi jokali za njo.
 
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Morda te zanima tudi:

Ohranite svoje zgodbe za prihodnje generacije – podarite neprecenljiv spomin

Spomini so tisto, kar daje življenju toplino. So zgodbe...

Za Karolino zbrali več kot 2,1 milijona € in dosegli cilj zbiralne akcije zanjo

V Društvu Viljem Julijan so z včerajšnjim velikim dobro...

Dve ženski, dve zgodbi, isti izziv – boj s pljučno hipertenzijo

Dve ženski, a boj z isto boleznijo. Čeprav sta se sreča...

Samsko življenje in iskanje partnerja

Pomladanski meseci nas spominjajo na pomen ljubezni. Lj...

Izgubljen simbol ljubezni: Pomagajmo 92-letnemu Tonetu poiskati njegov poročni prstan

92-letni Tone je pred kratkim doživel nepričakovano izg...

Domači ljubljenčki v domovih za starejše: ali pozitivni učinki odtehtajo izzive?

V slovenskih domovih za starejše se vedno pogosteje odp...

Kako varno nakupovati na spletu?

Spet je tu november, mesec nakupovalne mrzlice, velikih...

Zaščitite se pred zlorabo! Naučite se varno uporabljati pameten telefon

Pametni telefoni so že skoraj postali neločljiv podaljš...

Ksenija Benedetti: Lahko bi bila tudi samska, brez težav. S tem ni prav nič narobe.

„Včasih ni dobro samo čakati, da vam sreča pade na glav...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2025 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.